etrtek je. Sedim v pisarni in pogledujem skozi okno.

Vpet v delo ter med pripravljanjem skic in drugega materiala novega smuia 2864 razmiljam o snegu in zimi. S strmin Bohinja mi misli vse pogosteje uhajajo v bolj oddaljene kraje in vije, v strmo odrezane granitne stene in mrzle vrhove Aljaske. Fizino e ujet za tirimi stenami v varnem in udobnem zavetju civilizacije, z duo pa e na novi pustolovini na drugem koncu sveta. Odhod je ez 72 ur
Tekst in foto: Ane okl

Avanturistino osvajanje devikih gora

njeni smo bili na izjemno mesto dela gorovja naega planeta, kamor e nikoli ni stopila loveka noga. Razmeroma majhen, skrit, zavit in odroen ledenik, globoko v senci priljubljenejih in bolj poznanih vrhov razsenega aljakega pogorja, prvak katerega je Denali (Mt. McKinley, 6194 m), sicer tudi najviji vrh Severne Amerike. Na na poslednji polet na poti do izbranega ledenika smo akali v vasi Talkeetna. To je hkrati zadnja vas in naselbina, do katere e peljejo ceste in povezave z globaliziranim svetom. Od tam gre samo e po zraku! Po fantastino lepem in mirnem poletu je sledil razburljiv in hiter spust z letalom v globel med gorami. Jeklena ptica, izdelana davnega 1954, je neno pristala v globokem sipkem snegu na odronem ledeniku brez imena. Pa saj tu smo v raju, sem zavriskal, ko sem z letala skoil na ledenik in se do kolen ugreznil v puhast sneg. zloili tiso kilogramov opreme in ivea. Sipek sneg je kot sladkor na potici pual minljivo sled za odhajajoim letalom v zraku. Vez s civilizacijo je bila nepreklicno prekinjena. Nemudoma smo zaeli pripravljati teren za postavljanje ekspedicijskih otorov. Teptanje snega in uravnava sipke snene podlage je zahtevalo dobre tiri ure premikanja dvajsetih nog, opremljenih s krplji ali smumi. Pripekajoe sonce, ki je na belem snegu e moneje odbijalo svetlobo, nas je slepilo ter vse bolj izsuevalo in naposled omamilo. Iz delovnega ritma postavljanja baznega tabora na snegu in venem ledu nas je vrgel ele trenutek, ko se je sonce skrilo za gorskimi grebeni, oveenimi z velikanskimi snenimi opastmi in turkiznimi, kot jeklo trdimi lednimi seraki. Po obutku se je v trenutku shladilo za 40 stopinj. Kratke rokave in sonno pripeko so nemudoma zamenjala debela puhasta oblaila in topli zimski evlji. Termometer v otoru se je e nekaj minut

o skoraj petnajst tiso kilometrov oddaljenega ledenika, kjer so bili nai cilji, smo se podali z letalia v Ljubljani. Ve kot trideseturno potovanje na drugi konec sveta je kljub stiskanju na letalih in prekladanju po letalikih akalnicah Amsterdama, Minneapolisa in Anchoragea minilo hitro. Misli nae desetlanske ekipe portnega drutva Freeapproved so bile polne priakovanj. Moje pa tudi dvomov in strahov. Bili smo namre na eni najvejih ivljenjskih avantur! Name-

na oiljenih devikih vracih okrog nas ni stal e nihe in tako vrhovi gora nosijo zgolj zaasne oznake (npr. P8599, kar pomeni viino v evljih), lahko prvi preplezane oziroma osvojene devike vrhove prav tako poimenujemo po lastnih eljah. eprav smo pristali opoldne, v soncu in istem brezvetrju, smo se zelo dobro zavedali, da se vreme v teh subpolarnih krajih zelo hitro spreminja. Z letal smo

Poletje na Aljaski

ele ko se lovek sam potrudi za to, da preivi, da ne jemlje vsega za samoumevno in ob tem ivi vsaj v neki majhni negotovosti za svoj obstoj ele takrat se zares zaveda samega sebe in svojega biti.

Pristanek na dotlej neimenivanem ledeniku

Poseben obutek biti prvi

Na izbranem ledeniku smo pristali prvi, zato smo ga skupaj s pilotoma poimenovali po naem portnem drutvu Freeapproved. Ker tudi Panorama baznega tabora na vecer pred odhodom.

po zatonu sonca spustil na dvomestno tevilko. Globoko pod ledie! Poslavljajoa se dnevna svetloba je v simfoniji z vzhajajoo luno na nasprotni strani kristalno umitega neba odigrala udovit naravni prizor.

ivljenje na venem ledu

Dnevni ritem ivljenja v baznem taboru na odpravi je bil prepuen vsakemu posamezniku. Na Aljasko smo se odpravili samo z enim skupnim ciljem doiveti in preiveti nepozab-

28

Film z Aljaske
Vseh izkuenj, ki jih prinese tovrstna avantura, ni mogoe tako v kratkem opisati z besedami. Morda je zato ustrezno povabilo v Cankarjev dom, tam bo 21. novembra 2012 premiera celoveernega dokumentarnega filma, ki smo ga na odpravi posneli. Grega in Bor tik pod deviskim vrhom windy peak. visi s sreem obdanega stropa naravnost pred obrazom. Prevekrat sem jo e prespal, kadar je bila zavita v debelo puhasto spalno vreo. Pokukam iz otora nebo je zabito z oblaki. Budilko prestavim na 7.00. Vreme je bolje, oitno se jasni. Le tu in tam je e modro nebo kot platno popackano z malimi belimi oblaki. Vsa oblaila, potrebna za turo, na hitro zbaem v spalno vreo, da jih vsaj malo pogrejem, preden jih navleem nase. Nekaj minut e uivam toploto spalne vree, potem se, kar se da hitro, obleem v vse, kar imam. Prsti mi hipoma otrdijo. Zanem taljenje snega, da si z Gregom pripraviva topel jutranji obrok iz vreke, tekoino za na turo pa sva natopila e prejnji veer. Mrzel severni pi mi ree v obraz, ko kreneva iz baznega tabora proti Steni. Po poldrugi uri dostopa sva pod mogonim, ve kot kilometer visokim granitnim zidom, obdanim v sneg in led. S cmokom v grlu pogledujem visoko navzgor, kjer z grebena kot nekakna preea poast nad zamiljeno plezalno linijo visi kot stanovanjski blok velika snena opast. Tiho pripraviva opremo in si stisneva roki. V plezalni smeri naju z Gregom ne povezuje zgolj vrv, temve tudi precej moneje trajne vezi. Takne, zaradi katerih ni potrebnih veliko besed, in hitro veva, kaj kdo razmilja, kakni dvomi in strahovi se komu porajajo. V spodnji, laji tretjini smeri napredujeva hitro, saj plezava soasno in se ne varujeva. Malo postaneva ele pri strmem lednem razteaju, kjer v kakor kamen trd star rn led zavrtava prve ledne vijake za varovanje. Kljub goemu soncu, ki nama izsui grli, da utim, kot da imam v njem iglice napredujeva dobro. Blie sva velikanski opasti, bolj me je strah. Tisti neprijetni obutek, ki me kot kamen privezan na nogo vlee nazaj, dol in stran. A razum in elja sta moneja. Vrh je vse blie! Ko pre-

Kopanje snega in priprava baznega tabora

Luna zahaja za grebenom Freeapproved peaka.

Skupinska fotografija dan pred povratkom v civilizacijo. no skupno avanturo na delku planeta, ki ga imamo samo zase. Avanturo, na katero bomo ponosni in o kateri bomo e dolgo govorili in sanjarili. Vsi portni cilji (plezanje, turno smuanje, letenje) so bili stvar posameznikov oziroma navez, pri emer so jih omejevali samo lastna volja, pogum, sposobnosti in narava vreme in razmere. Nad ledenikom Freeapproved smo v portnem smislu naredili veliko, zlasti ob upotevanju vremena, ki nam kar 75 odstotkov asa ni bilo najbolj naklonjeno. Skupno smo preplezali ve kot ducat prvenstvenih smeri vseh teavnosti, opravili prvenstvene alpinistine smuarske spuste, prve speedflying letalske podvige v gorovju nasploh in osvojili enajst devikih vrhov, med drugim najvijega e neosvojenega v gorovju. In ker sem prav na vrh zadnjega priplezal kot prvi in sem za dosego tega vloil najve energije in volje, mu namenjam nekaj vrstic iz svojega dnevnika.

Dostop do preko kilometer visoke nepreplezane stene, ki sva jo isti dan zmogla Ane in Grega. Avtoportret avtorja (Ane okl) na pravkar splezanem vrhu

Bor umrada v prvenstveni alpinistini smeri Sleepwalker na neosvojen vrh

Nekaj zanimivosti in statistike

Oddaljenost baznega tabora od doma: 14.521 km Oddaljenost od zadnje naselbine: 216 km Nadmorska viina baze: 1536 m as, porabljen za taljenje snega za kuhanje: 510 ur Koliina staljenega snega za hrano in pijao: 4,7 m3 Koliina vode, ki smo jo stalili iz snega in pojedli/popili: 1360 l Povprena dolina dneva: 15 ur 20 min Povprena temperatura v otoru med spanjem: 8 C Povrina ledenika: 59 kvadratnih kilometrov tevilo novih osvojenih vrhov: 11 tevilo presmuanih prvenstvenih smeri: 13 tevilo preplezanih prvenstvenih smeri: 12

Aurora polaris - polarni sij nad baznin taborom v hudem mrazu.

Iz mojega dnevnika
Ob 5.00 mi zvoni budilka. Ves zadet od svetlikajoih se lednih kristalkov, ki lebdijo v zraku in se kot mokre krpe lepijo na stene otora, ugasnem budilko na roni uri. Ta

29

Grega Aman je pravkar opravil prvenstveni alpinistini smuarski spust.

A vendar vsaki znova, ko sem zares dale od doma na tovrstni pustolovini, spoznam, kako zelo malo je pravzaprav treba, da sem sreen. Da ivim! Takne avanture mi pomenijo nekakne drugane ase. Brez vsakdanjega vrvea, brez interneta, brez denarja, brez nepotrebne vsakdanje navlake za razvajene riti.
plezava zadnji strmi sneni razteaj, doseeva greben. e vidim oiljen vrh, spoznam, da je pot nanj odprta. Dano mi je bilo doiveti, da sem stopil e na kar nekaj dotlej neosvojenih, devikih vrhov po svetu, a mi ta pomeni e posebno veliko. Zanj sem se dodobra nagaral in verjetno zaradi preee opasti in ne najboljih snenih razmer v spodnjem delu najve tvegal. Grega potrepljam po rami in ga objamem. Oba sva zgarana, vendar naju za hip prevzame veselje in zatuliva v irno nebo nad neskonno aljako sneno pokrajino. Tega so v asu najinega vzpona znova prekrili temni oblaki. Veselje hitro mine. Spet tisti poznani obutek strahu in negotovosti nekje v trebuhu. Poutim se majhnega in na tistem ostrem grebenu strano ranljivega. Skrb pred sestopom naraa. Vem, da naju do varnega zavetja otorov loi prav toliko, kot naju je zjutraj do vrha. S to bistveno razliko, da sva zdaj e poteno utrujena. Zberem misli v glavi, ki poka od doivetij in dehidracije. Posnamem kratek intervju in naredim nekaj Na dostopu do stene pod mogonimi seraki Grega Aman pod velikansko opastjo 200 m pod robom stene in devikim vrhom

fotografij. Na hitro vsak preveiva svojo mulo (energijsko ploico) in narediva zadnje poirke tekoine. V megli zaneva sestopati. Preteni del smeri plezava navzdol, zadenjsko. ez vsa prepadna mesta se spustiva po vrvi. Sonce je e utonilo za grebenom, nebo pa so e davno prekrili oblaki in v bazo se vrneva ob rahlem sneenju. Fizino utrujena, v mislih in duhu pa bogateja in moneja. Za dobesedno enkratno izkunjo in prvovrstno doivetje. Takno, ki ga ni mogoe kupiti, temve si ga mora prigarati in iziveti. e isto no po vzponu namesto poitka zmrzujem na ledenem severnem vetru pred otorom pri 18 C. Z odprtimi usti in omi zevam v nebo, posejano z milijardami zvezd, in kot z najfinejo pajkovo mreo prepredeno z zeleno, vijoliasto in modro svetlobo polarnega sija, ki ga snemam e poldrugo uro. V telo me zebe in drgetam. Mislim si, da sem ta trenutek najsreneji lovek na svetu! Medtem ko nastaja dotina reportaa, se naa avantura blia koncu. Leim in z rahlo ozeblimi prsti tipkam v omamni tiini noi v otoru, ki mu pravim dom. Lase imam mastne kot maslo in vsi stojijo v isto stran. Odvisno od tega, na katerem boku spim. Pod mojo koeno ritjo pod otorom se sneg vse bolj podaja in med spanjem se vse bolj nagibam proti cimru. Ko grem spat, se poutim kot da bi se ulegel v kopalno kad. Zveer se tako obasno zbudim na pol stlaen na Gregovo spalno vreo. Odkar sem bil nazadnje pod prho, so minili slabi trije tedni. Moj zaasni dom je omejen na 4,29 kvadratnega metra in e tega delim s cimrom ter nujno potrebno plezalsko opremo. lani odprave: Ane okl, Bor umrada, Botjan Virc, Duan Hu, Grega Aman, Janez Rutar, Matej Pobein, Urban Gli, Valentina Mravlje in iga Fujan. Zahvaljujemo se vsem, ki so odpravo podprli: Savatech, Bohinj Park EKO Hotel, BCB plastina kirurgija, Datalab Pantheon, Trgovina Annapurna, Temida, Senila Bled, MuleBar, Trgovina Terra, Samo Vidic, Bolle, Dynafit, Travellunch, Fotoformat, Vigor in Interlux.

V dnevni sobi prevladuje kamin z lesenimi tramovi, ki segajo vse do stropa.

Poberi se m
S temi besedami je Josip Broz Tito, kadar je bil jezen, svojo eno Jovanko poslal na otok Galija, medtem ko je sam ostal na svoji priljubljeni Vangi, ki je od omenjenega otoka oddaljena le kilometer in pol. Fotografije vile na brionskem otoku Galija, ki je bila zgrajena v dar Titu, a je znana kot Jovankina hia, so nedavno prvi objavili v medijih, res pa je, da se je od nekdaj potihoma govorilo, da gre za zlato kletko na tiri hektare velikem otoku, na katerem razen galebov nikoli ni bilo ive due.
Tekst: . k.

eprav je otoek Galija, eden rajskih krajev brionskega otoja, pravzaprav udovita oaza z eno samo hio, Josipu Brozu ni ugajal, tako da je nanj stopil samo enkrat. In eprav je otoek le kilometer in pol oddaljen od njegove ljube Vange, ga je namenil svoji eni Jovanki, a ne kot raj za uivanje v samoti, temve kot kraj, kamor jo je poslal, kadar je bil nanjo jezen ali mu je la na ivce. Menda tudi Jovanka ni bila kdove kako navezana na otoek. Le redko je tam poiskala zatoie, saj ga je tudi sama doivljala kot svojevrstno kaznilnico. Vila, ki je bila zgrajena brez kakne posebne

Raj na zemlji. Raj, ki sameva.

Kako je mogoe, da na otoju, ki je bilo od nekdaj sinonim za razkoje, obstaja tako samoten kotiek? e v zaetku 20. stoletja so na arobnih otokih poitnikovali Franc Ferdinand, slikar Gustav Klimt, skladatelj Richard Strauss in knjievnika George Bernard Shaw in Thomas Mann. Prav razcvetelo pa se je otoje v petdesetih letih prejnjega stoletja v Titovem asu. Tito je tukaj z Naserjem in Nehrujem podpisal brionsko deklaracijo in gostil Charlesa de Gaulla, Willyja Brandta, Leonida Brenjeva, Winstona Churchilla, Nikito Hruova, Anvarja el Sadata, Sadama Huseina, Fidela Castra ... Lepoto Brionov so obudovali Sophia Loren in Richard Burton pa tudi Angelina Jolie.

30