Galjot

(Poglavje iz romana)

Drago Janar

Huda vest je mutast biri ali z drugimi besedami: s tem lovekom ni bilo vse v redu. Ze ob njegovem prihodu ne, e isto na zaetku te teke in poune zgodbe. Ni bilo v redu, ker je bil sam, ni bilo v redu, ker je priel ponoi, e najslabe pa je bilo, ker je naslednje noi lu v njegovih oknih kar svetila in svetila. V teh hudih asih, ko so se v zraku, v vodi in na zemlji dogajale udne rei, ko je greh prvega loveka obsedal tako reko sleherno duo, ko je bil govor o arovnih dejanjih dan na dan in no na no, ko so prerokovalci in alkimisti izgovarjali skrivaj svoje obrazce, ko so tiftarji, prekrevalci in drugi heretiki puntali ljudi ter v mesenih noeh obevali z zdivjanimi enskami, ko na enem koncu deele e niso pozabili, da ta kurbin Primo nega tovarii pridiguje, de divica Marija je ena kurba bila, na drugem pa je tajerska Karolina po svojem potenem sodniku Lampretiu in njegovih kolegih od hudia obsedene enske in moke na muilna orodja, utopitve in na grmado obsojala; v tistih hudih asih, za katere sploh ne moremo z zanesljivostjo trditi, kdaj so se zaeli in kdaj konali, je bila pa taka svetloba v oknih no za nojo dovolj jasen znak: tu gre za hudo vest. Je tiha, je mutasta, a grize in grize, poasi in vztrajno. V vseh je dolblo pod svodom lobanje in ponoi morasto legalo na prsi, vsi so vedeli, da vsak stoji pred svojim ali-ali, ki so ga tedaj ueni ljudje imenovali: predestinacija; ali mir, potenje, zdravje in dobra volja tukaj in zvelianje tam, ali izkunje, krive misli, hude sanje, grde bolezni ter palniki, natezalnica, ogenj in drugo, kar je s rko in dejanjem doloala Karolina tukaj in neskonna boleina tam. A komur ponoi sveti lu, s tem se e nekaj godi. Ne, za ovadbo to ni bilo dovolj. Navsezadnje je tudi vrsto sodstvo hotelo vrste dokaze. A bilo je dovolj jasno, da je o tem loveku treba

658

Drago Janar

zbrati podatke. Naj nikogar ne moti, e so se pozneje, v drugih krajih, drugi poteni ljudje izkazali s povsem druganimi informacijami, tako druganimi, da bomo na trenutke dvomili, e sploh gre za istega loveka, igar pouni zgodbi hoemo slediti; za zdaj jim lahko verjamemo. Tako se je slialo, tako se je videlo. Cez as se je tako vedelo. Ni bil od tukaj. Nikoli ni ivel tukaj. Iz gornjih goratih krajev je priel. Tako je bilo ugotovljeno in potrjeno, tako so kazale njegove trde kretnje, okorna govorica, tako je kmalu sam zagotovil. Tudi njegovo ime, tudi iz njega je bilo mogoe taken izvor razbrati: Johan Ot. Ko je priel dol, je ugotovil epet, se je dolga leta potikal po Kranjskem. Udinjal se je zdaj temu, zdaj onemu gospodu. Nauil se je govorice, si nagrabil denarja. Kako, to so poteni ljudje vedeli: z delom e ne. Koliko bogastva, kakno bogastvo, to ni bilo jasno nikomur. A bogastvo je bilo. Imel je hio, imel je zapuena polja, konja in oroje. ivel je sam, sam si je obnovil hio, sam si je kuhal, sam poival, sam spal. Ali je sploh spal? Zmeraj je imel rdee in oteene veke. Zmeraj je gorela lu. Navsezgodaj so ga videli hoditi naokrog, v prvem mraku spet. Torej je malo spal, ali pa sploh ni spal. Kdor ne spi, ta bedi in temu kroijo rne misli naokrog po praznem prostoru ali zatavajo v gluho no. Nad vhodom je visela podgana brez nog. Zaitno znamenje. Pred kom? Ali e bolje: pred im? Enkrat je lovil netopirje, none ptice, enkrat je zataval v movirje, enkrat je otroke odpodil s stranim glasom od hie. Kdor tava, ptice lovi, otroke od hie podi, kdor teh istih du ne ljubi, ta v dui trpi. Vse preve je znal. Znal je jezditi, ravnati z orojem, znal je kovaka, tesarska in evljarska dela. Imel je knjige. Torej je bral. A kaj? V teh tekih asih so kroile zelo razline knjige zelo razlinih naukov. Kdor jih bere, se lahko naui krivih misli, br se vanj zalee kak skeptini hudi. Pravzaprav podatkov ni bilo malo. Se udno, da ga niso takoj prijeli in malo pikali in bodli in malo izpraali. Ne, s prihodom Johana Ota ni bilo vse v redu. Slabo je zael, zelo slabo. Kaj je v spominu izimanega loveka, kaj se kuha v spominu takega blodnika, da nori ponoi s temi sveami, ali kakrno svetilo je pa e bilo, kaj mu vre in klokota po dui in telesu, da ponoi njegova senca plee po oknih? Da si nenadoma kje drugje poie svoje prebivalie in da pred kom ali im bei ali se skriva? Da pone vse te rei, zaradi katerih bi ga lahko z malo dobre volje e kar takoj, e na zaetku pritisnili? Je e tako nastopil, jim je e dal take podatke v zobe, da bi lahko zael Lampretia in njegove prav resno zanimati. Bi se prav lahko zgodilo, da bi ga Lampreti in njegovi povpraali po tem spominu ali pa ga tudi zaradi drugih znakov, kar tako in brez obotavljanja pritisnili in dokonali. A Johan Ot ni priel v ta kraj, da bi bil tako zlahka in br sklenil svoje nenavadno ivljenje. Kajti tajerska Karolina in vse druge sodbe ga e akajo, aka ga e galeja in rei, ob katerih se nam e zdaj vzdigujejo lasje, e pomislimo nanje.

659

Galjot

Navsezadnje pa mo tudi ni bil od muh. Njegova preteklost, za katero bomo ob kopienju in prepletanju podatkov zmeraj manj zanesljivo vedeli, kakna je pravzaprav bila, je bila v tem spominu, zagotovo je bila, z njo pa veliko ilavih ivljenjskih izkuenj. Zato je kmalu vedel, da tak zaetek res ni dober. Le tako si je mogoe razloiti nenadno spremembo, ki je poklonila ljudem laje spanje. Zakaj nenadoma je kazalo, da bo kar ostal. Nekega dne je zael po starodavnih navadah tukajnjega ljudstva brkljati okoli hie. Na semanji dan je odel v mesto, se z mitniarji prerekal, s trgovci meetaril in se na koncu obupno nalil z vinom. To je bilo e bolje. Zdaj se je e dalo shajati z njim. e drugih dobrih navad se je navzel. Bil v cerkvi. Nekaj govoril o sebi. Nekaj delal. Nekaj enskam namigoval. V vetrovnem in hladnem dnevu otroka na konja dvignil. Tujo pesem zapel, za smeh. Psa brcnil. Kelih podaril. Eno svinjo redil, jo zaklal. Pred kriem ob cesti gor in dol hodil. Z zvonovi zvonil. Hojo po movirju in poljih opustil. V hio nekaj lepe oprave navlekel. Se z gospodo nekaj dogovoril. Pri kovau po elezu tolkel. Le lu je e gorela. Le zvezde je e gledal. Le psi so e vasih votlo zavijali, ko je njegova senca blodila naokrog med hiami. Skratka, nobene obljube ni dal, ni pravega ni pojasnil, pa se je kljub temu vsa re nekoliko pomirila. Videli so, da ga bodo sprejeli. Bodo sicer e godrnjali in epetali, kljub temu pa ga bodo sprejeli. Poasi in zanesljivo se bodo sprijaznili z njegovo prisotnostjo in nemara celo postane isto njihov. A slab zaetek je slab zaetek. Ta je v spominu. e kri je pual iz bolnega telesa in vsesplono bolijo ustavil. Za ta podatek je treba vedeti, sicer bo teko razumeti, zakaj so ga prenaali in sprejeli v tem tekem asu. Pozneje, ko so se dogodki zaeli tako presenetljivo in nenavadno razpletati, so seveda epetali vse mogoe. Da je sodnika Josefa Albina in njegove kolege z okretnim jezikom in debelo monjo podmazal. Da je bil e tedaj v zvezi s skrivno skupino. Da je neki razlog pa moral biti, ker so ga v tem grdem asu, vsem znamenjem navkljub, pustili toliko asa pri miru. In to je bil as, ko res ni bilo mogoe kar tako popotovati ali se kar tako naseljevati. Ljudje so imeli e vse preve dobro v spominu telesne in duevne bolezni, ki so v najtesneji medsebojni zvezi leto za letom prihajale nadnje. Ni bilo leta, ko ne bi kunih hi zabijali, stra postavljali in trupel v jame metali, kajti ni bilo leta, ko vsegamogoni bog ni razlival svoje pravine jeze ez greno deelo. In pri tem je imel neverjetno domiljijo. Zdaj je poslal konjskega meetarja, zdaj usnjarja, zdaj mesarja, drugi uslubenca ali potarja, tretji ivalce ali coprnice, da so vsem varnostnim ukrepom in vsej previdnosti prebivalstva navzlic svoje klice zasejali. e ni lo drugae, je poslal moder oblaek podnevi ali strupen vetrc ponoi. Skratka, ni bilo lahko in strah ni bil majhen, kadar se je grozna bolija pripravljala na svoj ples. In tako se je zgodilo nekega sonnega popoldneva, da so v koi na koncu vasi zakriali od groze, ko jim je mati umirala. Zakaj enska je imela rno bulo pod pazduho in znoj na elu. Zgrudila se je na dvoriu

660

Drago Janar

in kar hropla in bledla, kar znenada. Eni so tekli po duhovna, drugi po zdravnike v mesto, tretji so se v hie zaprli. Kdo v tem trenutku ni pomislil na znamenja na nebu, ki jih zadnji as niso tako poredko videvali? Na dan, ko sta bili na nebu dve stranski sonci. Glavno sonce je bilo bledo, kakor da bi bilo bolno. Na no, ko so videli krvav mesec, ki je dral v ustih ognjen me in bi. To no je neka ena porodila dvojka: en otrok je bil rn, drugi pa bel. Na krvavo mavrico, na rne pse, na plamenece cerkvene stolpe, na vsa druga znamenja, ki so la od ust do ust. Morda je tudi Johan Ot na to pomislil, morda je tudi njemu kaj drhtelo in plalo okrog srca, ko se je z zdravniki iz mesta prerekal in gnal svoje in svoje. Ueni moje so hoteli ensko osamiti in vse njene stvari segati. Johan Ot pa je zatrjeval: to niso znaki, on je e videl bolezen. Edini in pravi vzrok je ta, ker je bolni organ prepoln krvi, ker se je tukaj zbirala gosta in rna in bolna kri. To kri je treba spustiti. Naj stee ven in v zemljo. Znano je, da je v takih primerih treba spustiti kri iz ile na nasprotni strani od obolelega organa. Sem potem stee bolna kri. V redkih primerih je treba odpreti ilo na bolni strani telesa. Ta metoda je manj zanesljiva. Sicer pa je dokazanih trideset il, iz katerih kri izpuajo. Lahko odpro tudi bolni organ, lahko potlej v rano vstavijo pekoo travo ali zrno zdravilnega fiola. Vse to je bilo zdravnikom znano, vse to so bili preizkueni in dobri naini zdravljenja. Samo- bula je bila rna. V tem je bila vsa teava. A so sklenili, naj poizkusi. Naj preree. Naj se dotakne. Naj prilek pogine, e hoe. Johan Ot je svoje storil. ensko je dodobra razrezal. Res, potlej je slabela in bledela in ez nekaj dni umrla. Toda umrla je samo ona. Bolezni ni bilo. Znamenja na nebu so pomenila nekaj drugega. Tako bi lahko konali zgodbo o prihodu nenavadnega neznanca v nae kraje, kajti poslej si je pridobil zaupanje in je pa3 ivel, kot so tukaj ljudje od nekdaj iveli. Toda nismo ga izvolili za to, da bi ga zdaj tukaj, med dobrimi in potenimi ljudmi, pustili pri miru. Svoj kelih bo izpil do konca, do zadnje kaplje. Kajti za vsem tem, kako je zael, kaj je poel, za vsem tem se nekaj skriva. Stvari e dale niso tako preproste, kot so videti na prvi pogled. Dogodki, ki prihajajo, bojo to dovolj zgovorno pokazali, eprav morda nekoliko nejasno za tiste, ki so jim zapletene duhovne poti tuje. Zaelo pa se je tako, da je iz sredia, iz prostora, kjer so se temane koure stiskale, prihajal nekaken zmeden hrup. Klici, smeh, prerekanje, vse pomeano, udna glasovna zmes, kadar se ljudje zbirajo ali derejo na kup, vznemirljiva. Lahko je prelo in Johan Ot je bil ves blaten, ko je pritekel pred cerkev. Tam je imel kaj videti. isto skljueni telesi, dva gola loveka zmazka in okoli njiju zmerjajoa, krohotajoa, tulea, meketajoa loveka reda. Eno od obeh teles je bilo ensko. Blatno in z obema rokama na svojem mednoju, ki je bilo tukaj glavni predmet posmeha. Pocenila je

661

Galjot

in vreave enske so e glasneje zavrisnile. Naj jo naskoi, so meketale, naj jo zdaj naskoi, kot jo zmeraj naskakuje in naskoi. Moki je gledal predse, roke je imel ohlapno spuene navzdol, glavo dol, pogled dol, v blato. In ubog trceljek bingljavek med nogami v tem mrazu in deju. To je bilo plailo za razuzdanost. Pravina kazen boje in loveke zakonitosti. Skozi tiste mokre trene je pogledala gor in Johanu Otu naravnost v oi. Zrlo mu je v zenice in ganje se je preselilo dol k drobovju. Stal je in gledal, kako se sramotilna orgija vseh potenjakov naokrog brez konca nadaljuje. Poleg sebe je zaslial nekakno goltanje, hropenje, neko goltno, muno, teako izgovarjavo in videl je starca, ki ga je pogled na ensko do kraja uniil. Pohota ga je zdelala, goltal je in se grabil po trebuhu in prsih. Ot je util, da bi moral starca z vso silo udariti po temenu in ga pohoditi, da bi potem vsi skupaj umolknili in bi tudi njega zapustila tista toplota notri v drobovju. Pa ni ni storil. el je pro. Nikoli ni ni storil. Zmeraj ga je kaj samo potegnilo in potlej mlelo. Neki hudi ima prste vmes, le to je mogoe rei, kajti ta dan se je moralo nekaj takega vanj pritakniti. Vso no je leal in gledal v temo. Ves temani dan, vso blato, vsa reda, de, goli telesi, pogled skozi mokre trene las, tiste aree zenice, vsa pijaa, ki jo je zveer zlil vase, vsa godlja se je prelivala in kuhala in gorela v njem. Proti jutru so zaele prihajati spake, brez repa in glave, brez oblike in vsebine so hodile okrog njega, vanj in iz njega, da je vstal in butnil z glavo ob steno. To je pomoglo, a le za kratek as. Ko je legel, je svet znova zavrtel svoje osie in znorel prostor. Stopil je ven, da bi pogledal in potipal svoje zaitne ivali, a zunaj je pihal veter in ni se ni zibalo nad vrati. Podgana brez nog je izginila. Johan Ot je malo otrpnil in malo pobledel od groze. la je njegova varina pred knezom teme, od nekdaj porok in mir njegovega domovanja. la je, kam drugam kot k hudiu? Vrgel se je na tla in brodil po blatu, vsak kamenek je otipal, a zaman, Johan Ot, zaman, ivalce ni ve. Tekel je ven, za hio, v hrib, v gozd, za njim pa je veter majal kronje dreves. Blodil je v temni noi, dokler niso zaele miice popuati, dokler ni zautil, da se mu po telesu pretaka vodena, sluzasta gmota, dokler ni iztisnil iz svojega telesa arenja in groze, ki mu je gnezdila v prsih in se pretakala po ilah v vse konie. Mlahav, zbit, s sklonjeno glavo se je vrnil v svoje samotno domovanje. Vrgel se je na posteljo in si s pestmi pritisnil oesni zrkli. V zenicah mu je plamenelo. Tedaj je sunkovito odmaknil roke. Gori za hio je gorelo draje. Rde sij je segel ezenj. Johan Ot je vedel: neki hudi ima prste vmes. Ni ni skrito, vse je oito, kajti to je vedel e nekdo drug. Stal je pred hio, rno obleko je imel do peta, rn obraz, lase, knjigo v rokah. Prijazno se je smehljal in gledal v rdee oi in razvleene poteze obraza pred seboj, v zmalieno in razmehano podobo Johana Ota, nonega potnika. Z vami je narobe, je rekel, z vami je hudo

662

Drago Janar

narobe. Vae neznane poti v pozni uri, va obraz veraj pred cerkvijo, ogenj za vao hio. To so znaki. Vedeti morate in zaupati morate. Nas ne zanima, od kod in kaj, ni ne spraujemo, a tu smo budni, tu in zdaj, zato nas zanima vsak: zakaj. Mi smo obveeni ljudje, mi smo na prei in vemo, da so to nevarni znaki. Vsaka blodnjava je znak, vsak nemir, ki loveka preganja. Zato je od vas odvisno, da se uklonite nai pomoi, da uredite in itite zmedo v sebi, z nao skupno mojo, s pomojo svetega Duha, uniite, kar je neistega. Beite, je rekel, neprestano beite. Pred kom, to povejte, pred kom. Ne gre za to, da poteni ljudje znamenja in podatke primerjajo med seboj, da ste beali z gornjih krajev in ste beali s Kranjskega, da tam joka in tarna vaa druina, vaa kri vpije po oetu. Gre za to, da beite in za vao hio ponoi plameni in sije. Postali boste plen. Rad bi vas opozoril: v nai deeli se zbirajo nevarne none skupine. Znaki so, da boste tudi vi kmalu zraven. Svarim vas: v hii je urok, v vaih knjigah nejasna znamenja. Vi blodite, je rekel, v blodnjavah in navzkrijih ste. Pri nas so skupine in ognji. Povsod plameni in sije. Jasno besedo vam povem: e je kje kakna deela, v kateri vlada knez temine, ki iri svoja povelja prek alkimistov, arovnikov in prerokovalcev, potem je to naa. Johan Ot je luknjal rno postavo s svojimi krvavimi omi. Je sum? je rekel, je kak sum? Je lahek sum, je teek sum, je neizpodbiten sum? Ne, je rekel smehljaj. Sploh ne. Dobro ste seznanjeni. To so e stopnje nae zakonodaje. Tako dale e ni. Je pa svarilo. Zmeraj ve podatkov so imeli poteni ljudje, zmeraj ve podatkov, eprav ni jasno od kod in etudi nihe ni vedel, kje se ta dejstva tehtajo in potrjujejo. Prav je slial odposlanca: z njim ni bilo v redu. Namesto da bi mirno ivel in uival zaupanje tukajnjega prebivalstva, je kar naprej nekaj ponoeval in nekakne stike z ljudmi dvomljive vrednosti navezoval. Sam je bil kriv, sam si je kuhal svojo usodo. Kaj mu je bilo treba v idovske hie hoditi in z zdravniki ven in ven razpravljati o boleznih, zdravilih in zagovorih zoper nje. Kakna peklenska radovednost ga je gnala, da je sodnika Gregorija Pregla o zaslievanjih tiftarjev in drugih hudievih upornikov spraeval? Zakaj je cenjenemu in izobraenemu zdravniku Ivanu Gemmi vso no ob vinu razkladal in zatrjeval, da je skrivni napis: S A T A N A T A N D A M A A B A T M A D A A T A

poln globokih pomenov in zanesljivo varstvo pred to ali ono boleznijo? Zakaj je istemu pripovedoval, kako se ljudstva pred velikimi nesreami in alostmi polaa blazen obup, da prenehajo vsi boji in loveki zakoni,

663

Galjot

da prenehajo vezi med zakonci, med stari in otroki, med brati in sestrami? Da lovek pred oblijem kune smrti postane zver? Da je na neki svoji poti v nekem takem trenutku videl pivnice polne ljudi, ki so kljub strogim oblastnim odredbam razuzdano pijancevali in obevali vsevprek in se je iz beznic razlegalo neubrano krianje in petje. Da so kakor blazni plesali mladi in stari in se je vmes slialo bridke zasmehe in strana bogokletstva? Da so se brez sramu javno vdajali najostudnejim zablodam? In kaj mu je bilo, navsezadnje, treba grajskega pisarja vpraati, e so si prekrevalci med seboj res kot bratje in sestre? Vztrajni epet je kmalu stekel od izbe do izbe in dejstva so vse jasneje risala sliko moleega prileka, vse ve se je vedelo o njegovem ivljenju in dejanjih, o mislih in sanjah, o zvezah in sovratvih. e leto ni bilo naokoli in e so preskueni informacijski kanali sproili vrsto zanesljivih podatkov. V kakni zloinski luknji je moral odrasti. Mati kurba, oe konjski meetar. Hudi je bil zraven tako reko v zibelki. V gornjih deelah je zgodaj skusil jeo. Sluil je razlinim gospodom, zdaj tistim prave, zdaj tistim krive vere. Nikoli ga ni dodobra ogrela lu prave resnice. Po romarskih poteh je hodil? Zakaj? Z dobrim, spokornim namenom e ne. eno je imel in otroka, a nekaj ga je gnalo pro in po svetu. Kaj, tega e niso vedeli. Lahko pa so sklepali. Za hio je gorelo in ogenj se je sam pogasil. Izginila je podgana, ival brez nog. Po telesu je imel brazgotine, v njem are ogenj. To so povedale njegove oi pred cerkvijo. Spomin mu je meal trene, zdaj je rekel tako, drugi drugae. Za enskami ni kaj dosti gledal, pred cerkev pa je pritekel, ko je bila tam oznanjena in izvrena kazen vsled razuzdanosti. Izginjal je v neko idovsko hio v mestu. Z zdravniki in drugimi uenimi ljudmi je dolge noi ob vinu razglabljal. Kaj, to se je kmalu zvedelo. Celo to, celo to je zatrjevala vsa Klannikova druina: neki veer je nad njegovo hio lebdel oblak mresa raznih ostudnih oblik in glasov. Kod pa je hodil ponoi? To vpraanje, najvaneje vpraanje pravzaprav, se bo samo po sebi kmalu razjasnilo. Vse preve teh govoric se je pletlo in ovijalo okrog Johana Ota. Morda res kdaj zmedeno, morda res v nasprotujoih in ne docela loginih razliicah, a podatki so se grmadili in govorilo se je, in to nikakor ni bilo dobro. Kajti govoril ni kdorkoli, govorili so tudi e poteni in pokonni ljudje. Komu je treba verjeti, e ne njim? A zdaj je bil opozorjen. Dovolj jasno mu je povedal mo v rnem. Zdaj bo treba akati in opazovati. Nekaj se bo zgodilo. Nekam ga bo potegnilo. V takem asu ni bilo dobro, e se je o loveku preve govoric, obvestil in podatkov irilo. Nekdo jih je reetal in istil. vek in pleve zavrgel, dejstvo in krivoverni sad obdral. Stvari sploh niso bile preproste. Johan Ot je beal, o tem ni bilo nobenega dvoma. Prav gotovo pa je tudi to, da je priel v te kraje iskat svoj mir. Hotel je piti in jesti in se potikati naokoli. Tega miru ni bilo ne tukaj, ne v njem. Zgalo ga je v prsih, viharilo je zrani prostor okrog njega.

664

Drago Janar

Kajti znano je, da v zraku niso samo klice bolezni, da so v vetrovih in vrtincih tudi mrane zamisli, ki jih zli duhovi razpoiljajo po vesoljnem lovekem prostoru, da se, sam ne ve kdaj, zalezejo vate. Navsezadnje pa si je svoj kotiek za mirne dni prav slabo in nesreno izbral. Je nemara mislil, da imajo ljudje dovolj svojih teav, saj jih nadlegujejo vse zemeljske in vesoljske zablode in dobre moi, ki se z njimi bojujejo, toliko teav, da se za prileka e brigali ne bodo. Pa je bilo ravno narobe: preve slabih navad je imel, preve udnih stvari se je dogajalo z njim in okoli njega, da bi ga lahko kar tako prezrli. Kajti v deeli je bil res sij in res je plamenelo. V tem se mo s smehljajem in rno knjigo sploh ni motil. V deeli je res iskal svoja oporia knez temine in pravini ljudje so se morali bojevati z njim z vsemi silami in sredstvi. Zato je znani in dosledni potenjak, sodnik dr. Andrej Barth obtoil Margareto Klajdi in neko staro Julijano, da sta se shajali s hudiem, delali bolezni in se satanu gnusnemu vdajali na vse mogoe naine. Margareta se je nekaj obotavljala s priznanjem, pa jo je modri Andrej Barth dal natakniti na natezalnico in resnica je bila tu. Julijana je v jei umrla, Margareto pa je dobri sodnik pomilostil: ni je, tako polomljene in potrgane, segal, kot je poteno ljudstvo priakovalo in terjalo. Odsekali so ji glavo in jo ele potem segali. est mesecev pozneje pa je v mestu sodil znameniti sodnik Lampreti Uri Kolar. Ravno ta proces je privedel do presenetljivih odkritij in pokazal, kako je pravzaprav zlo v tej deeli razirjeno. Zmeraj nove in nove enske in moke gnusne stvore je Ura Kolar odkrivala, ko so ji vlivali na noge raztopljenega loja in zmeraj bolj satanske poteze je zadobival tudi njen obraz. Izkazalo se je, da se ta zalega skriva povsod, med Urinimi znanci in sosedi, med meani in trgovci, med ljudmi, ki jim nihe ne bi prisodil nevarnih in heretinih nonih poetij. Zlasti pa je bilo veliko zalege med nenavadnimi ljudmi, manj znanimi, z manj ustaljenimi ivljenjskimi navadami. In zmeraj veja potreba je bila po odkrivanju in unievanju tega mresa. A zauda je tudi Uro Kolar doletela srea in human postopek. Tudi nje niso ive segali. Najprej so jo ob kolu zadavili. Proces proti Uri Kolar je seveda zaradi njenih zanesljivih prievanj potegnil za seboj nove preiskave in postopke. Trud in delo Lampretia in njegovih nista bila brezplodna. V mestu in okolici so po detaljnih izpraevanjih odkrili veliko mokih in ensk, ki so v zvezi s hudiem storili netevilna hudodelska dejanja; tatvine, uboje otrok, poige, povzroitve bolezni in neurij itd. Nekaj so jih utopili v reki, ki tee skozi mesto, druge so segali, tretjim so prizanesli in so jih samo do smrti prebiali, nekateri pa so jim na rokah izdihnili. Njihova trupla so potem na samotnih in neposveenih krajih zakopali. etudi je bilo delo nadvse uspeno, pa zlo e ni bilo do kraja izkoreninjeno. Ponoi so izginjali otroci, podnevi je crkavala ivina. Zdaj je gorelo tu, zdaj tam. Zdaj so krvavo potolkli tega, zdaj onega potenjaka. Veliko zla je bilo.

665

Galjot

Tema in plamen in kri vsepovsod, v ljudeh pa skriti in hudi nameni. A kar je bilo najhuje: zbirale so se skupine, ki jim je bilo teko priti na sled. Nemiren korak je imel nekega dne, ves dan tak nemiren korak, v gozdu, na polju, v hii. Vroina mu je pritiskala na lobanjsko lupino, da se je spodaj vsa moganska gmota tajala in pretakala in je imel od tega isto zamegljen pogled. Ne tja ne tod mu ni ugajala pot, povsod je slutil ovire, povsod stiia nevarne zablode v sebi, zaite nikjer. Gibal se je e zmeraj prono, a util je, da tudi telesno tkivo popua, da se pod koo ilava mo razpua, da mu srce bije glasneje in hitreje, da ne bo mogel, ne bo mogel, ne bo mogel neesa vzdrati. Skual je tei, pa so mu noge odpovedale. Skual je sedeti, pa ga je neznan nemir dvignil pokonci. Ni lo, prav ni. el je noter in se razlezel po postelji in prislukoval utripanju in migetanju svojega telesa. Nekaj se je dotaknilo njegovega lica, a bilo je tako mirno in tiho in omamno, neno, da se sploh zdrznil ni, da ni planil na noge ali zavpil od groze ob tem vlanem dotiku. Ni podobnega ni storil. Bilo je tako tiho in vlano in prijetno, ko je lo ez obraz, ez elo, ez oi, skozi lase, mu seglo k prsim in vanje, zlezlo v razbijajoe srce, v vsako nemirno vlakno njegovega telesa, shladilo vroo kri, potialo in umirilo vse glasove njegovega telesa, da se je mirno in samodejno pogreznil v sen. Globok sen. Johan Ot je bil v dosegu arovnih moi. Ko se je zbudil, je bila no. Tako je videl najprej temo, najprej okno, v katerem so migetale zvezde sanjave, najprej rn strop svojega bivalia, najprej svoje mirno in zleknjeno telo, najprej svoje mlahave roke ob njem na leiu. To je videl najprej, potem pa je zagledal tiste vroe zenice, ki so mirno priklenile njegov pogled nase in le dalje in dalje, vanj in noter, videl je te zenice in e je bil isto in ves v njihovi oblasti. Zraven so bile, da je sapa toplo dihala v njegov vrat in da je telo pokorjeno in sreno zdelo v prostoru; brez njegove due, brez krvi in arenja, brez bitja in utripa. Ta hip je trajal zelo dolgo. Potem je vstala in v blisku spomina je videl njeno razaljeno telo, skljueno tam pred cerkvijo, sredi mnoice potenih ena in slial je goltno hropenje potenega starca, ki je zdaj prav blizu njega nekje v sobi glasno dihal. Naenkrat se ni ve udil. Bila je tukaj, v tem prostoru, polnem prikazni in glasov, in naenkrat je videl, da je to edini mogoi svet. Bila je tukaj in tako so bile stvari do konca preproste. Ta hip je trajal zelo dolgo. Potem je vstala in hodila sem in tja, on pa je kar naprej videl njeno golo, razaljeno, blatno telo, lepo telo je videl, vse hitreje je hodila sem in tja, vsenaokrog so pogasili lui. To je bil as, ko so zapirali cerkve, zmeraj hitreje je hodila in prostor jo je uklepal, hotela je ven, vanj pa je prilo nekaj tistega nemira, ki ga je util ez dan,

666

Drago Janar

nemira, ki je zorel v ta trenutek, a zdaj je bilo drugae, isto drugae. Prila je ponj, je rekla, pojdi, z menoj nocoj, udna znamenja je risala v zrak in se sklanjala ezenj: ti si na, je rekla, vemo, da si na, pojdi z menoj, bo videl, kje je prava resnica, prava podoba duha in sveta. Zunaj so pogasnile lui. To je bila ura zbiranja. Stopil je za njo ez prag. Zunaj je bila topla no. Veter se je vlekel skozi temo. Johan Ot je util, kako se premikajo skladja prostora, izgubljal je ravnovesje, ko je tipal za njo. Ona pa se sploh ni ozrla, zamaknjeno je zrla predse in la jasno svojemu cilju naproti. Gori v hribu je videl nekaj svetlobe in kmalu za tem moleo skupino ljudi, z baklami v rokah. Stopila sta mednje in rahlo, prijazno mrmranje je bilo bratski pozdrav. Luke so prihajale od vseh strani, iz gozda, ez travnike in polja. Za vasjo so se priigale nove in se zlivale v kae, ki so hitele k istemu cilju. Zdaj je Johan Ot stopil v vrsti, zaslepljen od migetajocega plamena pred seboj, zaslepljen od njenega telesa, ki je ivahno valovilo v hoji, poslual je sopenje in umenje vetra v kronjah dreves. Prili so do travnika visoko gori v hribu. Pred njim je stal moki in nekaj govoril. Johan Ot ni slial niti besede, videl je ustno votlino, ki se je odpirala tik pred njegovimi omi, na vseh straneh je slutil premikanje. Ta slika: temna ustna votlina tik pred omi, naokrog pa migetanje luk in zadaj drobne postave, ki od vseh strani hitijo blie in blie. Na senceh mu je pritiskalo bobnanje te premikajoe se tiine, da je segel z rokami gor k glavi, k lasem in zaril prste vanje. Zadaj za to jamo ust, zob in jezika, zadaj za temnim obrazom, ki mu je na vsak nain nekaj govoril in razlagal, je gorel velik ogenj. Prihajajoi so metali vanj svoje plamenice in se razpostavi j ali po vseh koncih vidnega ravnika, najve na robu, na obronku gozdne jase, da so se zlivali s sencami, ki so migetale vsepovsod naokoli. Zdaj se je tisti, ki je krial vanj, v njegovo elo, v oi, v otrpli obraz, nenadoma obrnil in se sklonil k zemlji. Nevidna sila ga je potegnila nie in nie, da so mu noge trepetale, vleklo ga je dol z vse vejo mojo, dokler se ni zgrudil, pokleknil, pritisnil glavo k zemlji. Vsa mnoica je sledila ukazu iz naroja zemeljske gmote in tudi Johan Ot je util, kako ga vlee k tlom. Ko se je sklanjal, ga je za trenutek preblisnila kot rezilo ostra misel: ali tu, ali spodaj v zemlji? Poloil je glavo, kakor na tnalo, s iroko odprtimi omi je gledal v plamenei ogenj in tedaj je slial: spodaj je bilo gibanje in zamolklo bobnenje. Sliim, je v tistem trenutku zavreala enska s spuenimi lasmi in divje zaplesala okrog ognja. Sence so odgovorile in vstale in od vseh strani hitele k njej, k ognju, v poskok, k plesu. Visoko v zrak je dvignila goree srce in ga poloila poleg ognja. V tistem trenutku se je z blinjega hriba zaslialo zvonjenje, ogenj pa je zaplamenel visoko do kroenj dreves.

667

Galjot

Pognala se je skozi plamene in se osmojena sesedla na drugi strani. Temne sence so zdaj divje vignile skozi sij in druga za drugo odhajale, objete, k robu gozda. Na zatilju je zautil vlano roko, mehko mu je la za srajco in ko se je obrnil, je videl arenje tistih zenic, v katerih je zdaj odseval plamen in se pretakal notri po zrklih. Ko bi vedel, kam je stopil to no, ne bi tako dolgo in ubito kot kak bledi mrtvak spal do srede belega dne. Popoldne je povaljan in zmeden hodil okoli in spet ni prav vedel, kam hoe korak, kaj misel melje v svojih norih vijugah. Pijae je hotel, pijae. A s pijao sam v takem trenutku, to je e slabe. Odel je v krmo ob mostu. V njej so se zbirali popotni ljudje, straniki, pisarji in drugi uslubenci mestne uprave in pote, pa takni, ki so od nekdaj hodili v krme in vse vene ase bodo. Ko je vstopil, je util nekaj tiine, ki je nastala ob njegovem prihodu, nekaj slikanja glav. Sedel je k stranikom in br videl, da ni ne bo z njegovim junaenjem in zgodbami o bitkah in vojnih pohodih. Umaknili so se na drug konec. Sam je ostal na koncu mize. S pogledom je luknjal obraze v prostoru: kdo je bil zraven sinoi? Konjski meetarji v kotu so motovilili s svojimi monimi rokami in od vina tekimi glavami. Eden med njimi je potlej govoril, tuji trgovec s sosedne mize pa mu je vztrajno pritrjeval. Ustno izroilo, najsodobneji komunikacijski pretok obvestil. Nova tifta spet dviguje glavo. Strahotna bogoskrunstva. Podtalna organizacija s svojo centralo pri samem hudiu. Udje so povsod, med rajo, meani in gospodo. Po hribih gori. To je zaetek. Zdaj se zbirajo. Potlej boj, uboj, ogenj, prevrat. Niso e dovolj polne temnice. e premalo jih je dobilo prste med palnike. Molijo kot grob. Hudievske zveze. Kdor je zraven, temu ni izhoda. Z druge strani rna gospa Pest svojo roko v deelo moli. Cestne zapore. S tretje prihajajo kresne noi. Carovne. Nevarne. Malo se mu je vrtelo od vina in vseh podatkov in udne groze, ki so jo irili ti obveeni ljudje iz kraja v kraj. Hotel je plaati in oditi, ko ga je znana roka potrepljala po rami. Pogledal je gor in tam pod stropom, v temi, je bilo koeno lice doktorja Ambroa, magistra zdravilstva, poznavalca logike, fizike in dobrih vin. In zdaj, je rekel Ambro, zdaj bo potreboval svoj amulet, kako si ga e napisal? Je namignil z roko, pomeiknil z oesom tja v kot: slii to zmedo, to blodnjavo, ki svet preplavlja. In ti si sam. e stranik ve noe s tabo sedeti. Le magister Ambro, le umni gospod, ki ga vsak potrebuje, le ta je e sedel k Johanu Otu. Da se vse izve, je rekel za mizo, da je zanj slabo, od vsega zaetka slabo, prav od prihoda. Od dolgih noi z vinom, ko je udne stvari govoril in spraeval, e bolj od dolgih noi, ko je kdovekje blodil v samotnih goavah. Ali ve, je rekel, ali Johan Ot ve, kaj je to ris? Kaj je risija? V teh krajih nekateri hodijo na kresno no in opolnoi h kriem na razpotjih. Ne, to ni nima s tifto, to tudi drugi poteni kristjani ponejo. Kdor si upa,

668

Drago Janar

kdor je pogumen, seveda. Opolnoi gre tja, ki je drzen, in tvega in klie hudia. Z leskovko krog v zemljo zarie in vanj stopi. Ko je notri, hudi pride. Prinese denarja, vsega, kar si lovek poeli. Toda, stvar ima svoj: ali-ali. Kdor zbei, kdor se splai, kdor hudia z ronim vencem ne tole, kdor v risu ne vztraja, temu ni pomoi. Njegova dua bo la. Zato: ostati v risu ali vse izgubiti. Magister Ambro je zmeraj njegove besede poslual, njegove zgodbe z njegovih poti, njegova izkustva in njegove misli sledil. Dolge noi ob vinu. Zdaj je prvi le on govoril. Samo to je povedal in se poslovil. Tako je Johan Ot bolal v tisto svoje skisano vino in mislil o zgodbi in nazadnje razumel. Zdaj ve, kam je stopil to no. V ris je stopil. tajerska Karolina je resna zadeva, ki jo je kmalu moral spoznati. Zato se ni uditi, e se mo v rnem in z bukvami pod pazduho, z molitveniki, katekizmi, zakoniki, ali kaj je e bilo, e se ta mo tokrat sploh ni ve smehljal. Ni ve. Tudi gnjat, ki jo je Johan Ot trgal s svojimi zdravimi zobmi, je odklonil. Gledal je te bele zobe, ki so grizli in veili vlaknaste ivalske sestave, in bolj ko je gledal to enakomerno in pravilno premikanje, bolj se mu je vsa re zdela nenavadna, e ne sumljiva, tudi s te plati. Kdo ima take zobe? Jaz jih nimam. udno, zelo udno. Ot ga je pustil sedeti in akati. Ni ni spregovoril. Mo pa je bil miren in hladen kot kaa. Potem si je Johan Ot z rokami razmazal mast, ki se mu je cedila po bradi in gledal vanj in akal, kaj bo mrzlokrvna prikazen v kotu rekla. Mrzlokrvna in rna prikazen z bledim obrazom pa je tam na svojem koncu mize bobnala s prsti. Kajti mo je dobro vedel, da je znameniti trenutek napoil, da se zdaj pa zaenja. Zato je bil nekaj asa e kar tiho, potem pa je le spregovoril, skoraj epetaje. Bilo je svarilo, je rekel, in zdaj sem tukaj drugi. Najbr tudi zadnji. Zdaj ne gre za pomenke, ampak za resne rei. Zdaj sploh ne opozarja, sploh ne svari. Zdaj pove samo, kaj je zakon. In zdaj ga mora seznaniti z dejstvom, da je v tej deeli veljaven zakon, ki se imenuje tajerska Karolina. In ta zakon govori v lenu 109. Vzel je knjigo in bral: len 109. e stori kdo ljudem s arovnitvom kodo ali kvar, naj se kaznuje od ivljenja na smrt in naj se taka kazen opravi z ognjem, e pa uporablja kdo arovnitvo, ne da bi napravil s tem komu kodo, naj se kaznuje po okolnostih, sodniki pa naj uporabijo nasvet, kakor je to predpisano. Papirji so mu malo drhteli v rokah, malo pa je drhtel tudi Johan Ot. Kaj pa imam jaz s tem opraviti, je rekel Johan Ot ez as. Ta pa ni ni odgovoril. Samo svoje je prebral.

669

Galjot

ale je zdaj konec, to je Johan Ot dobro vedel. tajerska Karolina ne pozna ovinkov, predsodkov in milosti. Njena pot je nagla in ravna. Tako ga je e zdavnaj obvestil in seznanil sodnik Gregorij Pregl v noi tihih in vztrajnih pogovorov. V zaetku je sum in ta sum se zapie in pomni. Je lahek sum, je teek sum ali je neizpodbiten sum. Zdaj ni bil as, da bi razmiljal o kodifikaciji te deele, o zakonitih ravninah, vijugah in monostih. Prav ni ve ni bilo pomembno, kateri izmed sumov lei na njegovih brazgotinastih pleih. Kajti za Karolino so znaki dovolj. Zelo hitro se odloi za svoje stopnje: pripravo, dokazovanje, posvetovanje z razglasitvijo sodbe in izvedbo kazni. as je, da se vzame v roke, da svojo usodo sam odloi. as je, da poaka na no. Bratje so s teboj, sestre tudi, je rekel neznanec, ki je pod veer krebljal po njegovem oknu na tisti strani hie, ki je gledala v gozd. Skupina je trdna, nihe ne ostane na cedilu. Ampak mene ne drijo za druenje z ustanovniki, je rekel Johan Ot, meni nekakno arovnitvo pritikajo. Se moti, je rekel neznanec, novo tifto preganjajo, nje se bojijo, naega starega globokega, temeljnega verovanja, naega neuklonljivega bratstva. Johan Ot ni vedel, da je lan kakne skupine, kaknega bratstva, ki svet po svoje in noro in z ognjem in biem in vero spreminja. Kdor je z nami tako no, je rekel neznani, je na brat. Mi ga reimo, vselej ga reimo, etudi je zoper njegovo voljo. Z nami si bil, naa vera, mo naega zaupanja te rei, naa volja, naa edinost, naa skupnost. Preve takih besed je bilo. On je samo za tisto ensko hodil, njega je samo nekaj gnalo, on je samo bobnenje slial, on nobenega programa, nobene listine ni s svojo srno krvjo podpisal. Preve takih besed. Preve hlastno je govoril, da bi Johan Ot verjel v kakno pametno in uinkovito zdrubo. Hlastaa je pustil zunaj in odel v hio. Nikogar, nikogarnje pomoi, sam bo svojo pot kril skozi vesoljno zmenjavo. Kupek moganov je bil majhen, v njem so bili strahovi, spake in skrite zaveze. Toda ta hip je bil kupek proen, dobro prekrvljen, delal je naglo in preraunljivo. To je bil trenutek, ko je Johan Ot vedel, kam s seboj, kaj s seboj. Misel je delala izkljuno v obrambne namene, izkljuno njemu v korist. Obtoili ga bodo, o tem ni dvoma, e nocoj ga morda primejo. Morda je to e stopnja priprave. Bil je s skupino skakaev. Zdaj je v zavezi nove tifte. Kaj ve o njih. Malo ali ni. A bil je z njimi. Skakali so skozi ogenj, prislukovali govorici zemlje. Gledali so gorea srca. Na gozdnem obronku, v mehki praproti je greil z razuzdanko, ki jo je e doletela zasluena kazen

670

Drago Janar

pred cerkvijo. Hudievega ognja mu je nasula v drob s svojimi areimi zenicami. To bo povedal, e ga primejo, e pride v stopnjo dokazovanja. Vzeli so ga v bratovino, v nevarno, prekucuko druino. To bo povedal, e ga primejo in e marsikaj drugega. Sam ni vedel, kako je priel mednje, kako od tam, a to zdaj sploh ni ve pomembno. So e druga znamenja in drugi dogodki, v katere bo nedvomno vpleten, e ga primejo. Bal se je zlih duhov, zato je imel podgano brez nog obeeno nad vrati, a kako bo stvar razloila slavna iustitia z Lampretiem na elu, to je drugo vpraanje. Povsod so usodni dogodki. Po deeli gorijo grmade, samotni potniki najdejo smrt na najbolj nenavadne naine. ivina crkava. Bil je tujec. Kazen bo razglaena. In opravljena. Pravini Lampreti aka nanj s svojimi momi, ki so plaani po znanih cenikih: od tevila vbodljajev z iglo, od tevila nasaditev na arovniki stol, od vsega hudega, kar boli, pee in lomi kosti. e ga primejo. Zjutraj je bil Johan Ot e za devetimi hribi. Konju je spustil povodce in utrujena ival je zadovoljno stopala po gozdnem obronku, da je ob meih util njeno toplo, prijetno, utrujeno valovanje, rahlo natezanje kit in miic, drgetanje koe in gladko planje zdrave krvi pod njo. To jutro, to drhtenje rosnih kapljic na listju, svee, svee; meglica, ki se je prelivala spodaj ob zemlji, grmievje, potok, nikjer nobene poti, prava znamenja svobode, v katero je zdaj jezdil Johan Ot, prostranstva, ki se je na vseh koncih odpiralo njegovim oem, sama odprtost vsepovsod. Za njim pa no te deele, z vsemi njenimi hudimi dejanji, plameni, ropi, arovnicami, verovanji, zlimi duhovi, ki jih zemlja skriva v svojem naroju, ki se pretikajo okrog hi vsako uro dneva in noi, ki lezejo ljudem pod koo in v srca, ki obsedajo ivali, da alostno poklekajo na prednje noge. Vse to je za njim, vsi sodniki in zdravniki, straniki in kmetje, vsa potena soseina, mo v rnih oblailih in njegova prekleta neumna tajerska Karolina s svojim stodevetim lenom vred, vsi sumi, vse stopnje, Lampreti in njegovi moje z njihovimi ceniki, tiftarska bratovina s svojimi verovanji in programi in ognji in bii in skoki in obevanji. Vse, vse za njim. Pred njim pa to jutro z belim, umitim cerkvenim zvonikom na ozadju slike, z modrim nebom, v katerega riejo prvi sonni prameni svoje zlate barve, jutro z nojo bega, obupnega jezdenja za seboj, to jutro zaetka. Beg, ta uene tesnobnega hudia v prsih, poene klice urokov iz krvi, strah, zalezen v kosti. Zdaj zdaj bo zael znova, zmeraj znova, zmeraj zjutraj, zmeraj od zaetka. Nemara se napoti v neko drugo deelo, kjer se toplo in tako jutro svetlobe smeji, kjer so lepe in dobre boje poti, nemara ga bo korak zanesel nazaj v gornje gorate kraje, kdo ve? Kdo ve uro in dan, ko bo stopil z umitim obrazom, z nojo za seboj in svetlim dnevom pred seboj, z jasnim srcem in isto mislijo v svoje domovanje. To je bil as odreenja, trdnih sklepov, umitih trav, novih poti.

671

Galjot

Opoldne istega dne je Johan Ot izza devetih hribov po istem gozdnem obronku korakal nazaj. Le da je bilo zdaj sonce visoko na nebu in so se mu odpirale vse pore utrujenega telesa. Teklo mu je po senceh in ez obraz, pred omi pa je imel samo pogano travo, nobene rose, ni hladu, samo bleavo in vroo, sparno prst na poljih, ki so se svetlikala na ozadju novega prizora. Tako je Johan Ot stopal nazaj s sodnima stranikoma na levi in desni in z izmozganim kljusetom za seboj. Nad njihovimi glavami se je zbiral roj smrdljivih, debelih, vsiljivih muh, ki so se lepile na potne obraze, lezle za srajco in pod koo, silile v telesne razporke, sesale sluz in pregreto, poasno kri Johana Ota, da bi potlej spodaj pod koo nadaljevale svoj peklenski brenei ples. To gomazenje je bilo neznosno. Ot je hotel v gozd, kjer je temno in hladno, a nevarna tipa na levi in desni sta se njegovim predlogom in pripronjam prijazno hahljala. e prevroe ti bo, prijatelj, je rekel prvi, in to kmalu. Ni ne bo pomagalo, ker si z najinimi tovarii vino vase zlival, e prevroe ti bo, je rekel drugi. Ko ti bo igla lezla za noht, je rekel prvi. Ko ti bo raztopljen loj tekel po nogah, je rekel drugi. Ko ti bo poila kost in hreala eljust, je rekel prvi. Ko te bojo podaljali, je rekel drugi. Ko ti bojo, isto na koncu, zakurili pod nogami, je rekel prvi, takrat ti bo zadnji vroe. Ko bom nekomu zlomil in razbil in pregriznil gobec, je rekel Johan Ot, a se mu je e v naslednjem trenutku zlomilo v oeh nekaj svetlobe in teme, kajti zadaj na lobanji je votlo poilo in potem je dale gori, isto poleg sonca videl sredi bleave mastni obraz, ki se je nekaj real in nekaj odpiral usta za govor. Kaj pravi? je potem slial zelo od dale in zelo hreavo rei tisto ustno votlino. Tisto babo kolne, je slial drugega odgovoriti, jaz bi jo tudi na njegovem mestu. Da sem to rekel, je mislil Johan Ot, da sem zdaj v tem snu, po tem surovem in brezpravnem udarcu po moji glavi, ki je zdaj glava brezpravne in zloinske in ve kot zloinske ivine, da sem zdaj o tisti prekleti, umazani babi govoril? Sonce je peklo mimo rnega obraza pred njimi, ki je bil prav tak, kot tisti temni obraz z velikim plamenom v ozadju, to sonce je peklo, da so bila usta suha in moganski svotek zlepljen in polze. Muhe pod koo pa so isto znorele, zdaj so silile e globlje, v lobanjsko tkivo in v oesne dupline in po ilah k srcu in mehkim organizmom v telesu. Dogodki zdaj tako po svoje teejo tako nepriakovano in vendar tako po zakonih nature, da nam pa ne preostaja veliko asa za premiljevanje in pojasnjevanje. Zato si

672

Drago Janar

prihranimo premislek za pozneje in zdaj pustimo Johana Ota njegovi prihodnosti, kakrna ga pa aka proti njegovi in nai volji in za zdaj pojasnimo le eno stvar. Le to, da Johan Ot prav zagotovo ne bi bil v tako neednem spremstvu, ki ga s palico tole po glavi, kadar se mu zahoe, da potlej lei tam v soncu in mu muhe gomazijo povsod po mehki notranjini; prav zagotovo ne bi bil na poti k potenemu efu justice in preiskave, k sodniku Lampretiu, ko ga ne bi izdala njegova pohlepna nrav, o kateri smo doslej prav malo vedeli. Rosno jutro, v katerem je jezdil svoji svetli prihodnosti naproti, je pa kmalu minilo. Prilo je sonce, z njim pa prazno in lakota v elodcu, kajti ubenik je vzel s seboj le malo hrane, denarjev in dragocenih rei e, oroje tudi, hrane pa v ubeni naglici in pomanjkanju tovornega prostora prav malo. Tako se je v revesju oglasilo prazno, ki je bilo zmeraj bolj glasno, na ozadju jutranje slike pa so se razkazovali novi in novi beli cerkveni zvoniki z vasicami, nagnetenimi v kupke pod seboj. Dolgo je gledal in stal. Nekaj hrane je e imel v malhi, a za koliko asa? In konj? Kako dale je pravzaprav priel? Kako dolgo se bo e izogibal vasem? Vso mo jee, prav dale bi moral biti. e ni zgreil poti, e je le na pravi poti? Tako je gledal in stal in se bal, malo je kolebal, potem pa je natura s svojimi neodloljivimi potrebami zmagala. isto blizu, na polonem poboju je stala hiica, v njej pa je bilo prav gotovo kaj za mlaskajoa usta, polna lin, polna vene pogoltne sle po grizenju, veenju, poiranju. Okrog je bilo tiho in prazno. Idilino je smrdelo po lovekem in ivalskem dreku. Torej ivijo v njej ljudje, torej prebavljajo in e prebavljajo, tudi zrejo. Zato ni ve razmiljal. Konja je pustil spodaj. Stopil je naprej in noter. Res je bilo prazno. Najbr so na delu, zgodaj na polju. Bi koga poklical, bi plaal, a e nikogar ni, mora sam vzeti. Bilo je odurno na pogled. Temano, smrdljivo, umazano, e pri vhodu. Skozi majhne line je prodiralo komaj kaj svetlobe. Ko je vstopil, ni videl niesar. Hodil je kot maka in v temi tipal predmete. Potem se je vzravnal in z glavo treil v strop. Zdelo se mu je, da se je v kotu nekaj premaknilo. Na nekakni zidani polici je slutil lonce. Tu bo hrana, kakrna e, le da bo hrana. Iztegnil je roko in prsti so poprijeli nekakno posodo. Izmuznila se mu je in treilo je ob tla. Zdaj se je v kotu zares in razlono premaknilo. Zdrznil se je in oesna zrkla so mu izstopila od napetega bolanja v tisti temni prostor. Potem je videl kup cunj in na njih nekakno postavo in zgoraj dvoje svetlih luk, ki sta gledali vanj. Nekakno bitje, nekaj lovekega in starega je lealo in svetilo vanj s svojimi oesi. Izza pasu je potegnil monjo in jo pomolil predse. Bom plaal, je rekel, bom plaal, hrane, je kazal s prsti v usta, hrane, plaal. Tisto pa se je pomikalo nazaj po cunjah, kot v strahu, kot v neki nemi grozi se je pomikalo nazaj in e odpiralo usta. Stopil je naprej in molil monjo predse in cingljal, bom plaal. Tedaj je v grlu tam zadaj nekaj zastokalo, hip zatem pa je tisto tako strahovito

673

Galjot

zavrealo, da mu je vrisk el po vsem telesu, po hrbtu gor in v mogane, trajal je in se vial v tonih, da ni vedel, kaj bi, ali k vratom, ali ven ali kaj? Vrisk je kar paral prostor in nenadoma je samodejno skoil tja in treil z roko dol in zadel ob nekaj koenega in udaril e enkrat, da je vrisk v stokanju potihnil. Bilo je bolje, stokanje ni vreanje, pa e prav loveko je sliati, prav zemeljsko in obvladljivo. Nekaj zelo starega in ubogega se je premikalo po umazanem leiu, polnem cunj, sem in tja, vzdihovalo je in stokalo, vmes pa sikalo vanj ostre in nerazumljive stavke. Utegnila bi biti enska, zelo stara in zelo utrujena enska, ki jo imajo tukaj za uvaja hie, za psa uvarja tako reko. Njegov udarec jo je pa moral hudo zdelati. Videl je, da spet skua zakriati, saj je to menda njena naloga, saj so ji menda tako naroili in v tem trenutku mu je inila poslednja svetla in urna misel skozi mogane, misel o tem, da se v tej hii zanj pa ne more konati. Ko bi prila trenutek prej, samo trenutek prej, pa bi se vse, prav vse nemara povsem drugae odvijalo. Zasukal se je in sklonjen planil proti vratom. Zunaj je zaslial glasove, naa mati se derejo, je klical nekdo, en jo tepe. Prepozno. Vhod je bil zagrajen z gruo teles. O svinja, zdaj te imamo, bilo je e ve glasov, nao mater bo klofal, drug ez drugega, zdaj bo videl svojega boga in svojega hudia nao mater kloftati in tepsti bolno, ubogo na postelji. e oroja ni mogel dvigniti, ko je e padalo. So ga dobro zdelali. Ko se jim je potlej zdelo, da so svojo mater dovolj trdo maevali in njen strah ter boleine poplaali, saj so vse storili pred njenimi omi, da je sikala skozi brezzoba usta in stokala skozi usta in e sama skuala toli po razbojniku, pa se je le e nesreneje na tla zavalila; ko se jim je zdelo, da so tako svojo dolnost storili, so si e dolg za vse dali poplaati. Tako, da so Johanu Otu pobrali vse in do kraja vse, kar je imel. Zaprli so ga v svinjak in tam je potlej doakal stranika. Proti poldnevu sta prila, mu naloila e vsak nekaj krvavih in tekih batin, zvezala ga pa nista. Bi imela preve dela z njegovo hojo. Tako je Johan Ot sredi vroega opoldneva stopal v tem spremstvu, z muhami pod koo, z ranami na njej, po tistem slovitem robu gozda, kjer je zjutraj rosa vlaila sveo travo, kjer so prvi sonni prameni slikali svoje odseve na modro nebo, kjer bi naj bilo jutro zaetka, po tistem gozdnem obronku je stopal naprej po poti svoje podune zgodbe. V takno nesreno gubo zvit je emel v tisti luknji sodnega stolpa in gledal podgane, ki so tekale sem in tja in ga s svojimi drobnimi oesci radovedno opazovale, prileka, novinca. Kako dolgo bo tu, kdaj bo vendar e iztegnjen leal in kdaj bo slabotno dihal, da ne bo mogel veke odpreti, uda zganiti in bo tudi kak zalogaj zanje? Tu je emel in brzda grebel in grebel po spominu, po tej udni zmedi, ki ga je pripeljala sem. Kje je zdaj pokonni mo, ki pripoveduje svoje zgodbe iz pohodov in bitk, ki z vrem

674

Drago Janar

po mizi razbija, ki v uenih drubah o vseh reeh uma in duha sodi, ki o zdravilstvu, fiziki in idejah sekt in grup glasno razglablja? Kje je brazgotinasti in zagoreli Johan Ot, ki glavo po vasi in mestu pokonci nosi? Ta nesrena guba? Ki emi in grebe in misli o neki zmedi in neki zmoti, ki ga je sem pripeljala, ki vrta in vrta in aka vpraanj in ne ve, kaj in kako bo nanje odgovoril? Ne, Johan Ot e malo ni bil v zavidljivi situaciji. Je e imel kaj na vesti, da ga je rlo in avsalo po notranjini od nemira in strahu in upanj. Sicer pa je dobro, ker je tu. Zdaj bomo vsaj izvedeli, kdo in kaj in sploh, kako je z Johanom Otom. Natanna preiskava bo vendar dala natanen odgovor. Osnovnih podatkov in sredstev je na izbiro dovolj. Zauda, niso ga pustili dolgo gniti med zidovi, vlago, elezjem in rnimi ivalicami. Tudi hranili so ga. Preiskavi se je mudilo. V njihovih rokah je bil in zdaj so hoteli jasne in nagle odgovore na svoja vpraanja. In imeli so kaj vpraati. Imeli so podatke. Ko so ga prvi peljali gor, je med izpraevalci in sodniki in drugimi momi zaman iskal njegovo bledo in suho lice. Mu je odleglo. Kajti tudi prva vpraanja so pokazala, da bo nanje mo odgovoriti, da zdaj pa e ne gre za odloilne in usodne rei. VPRAANJA Ali je bil zraven roparske skupine na Kranjskem, se ponoi po samotnih poteh plazil, mirne ljudi napadal, jim denar jemal in drugo imetje? Ali je ob Kokri pri Hojah birievo glavo ob kamen tolkel in za lase ruval in pod vodo potapljal? Ali je pri Svetem Lovrencu na romarski poti na romarski dan v beraa preobleen grajsko gospo oneastiti in osvinjati hotel? Ali je na otoku sredi jezera v cerkvi kelihe kradel? Ali je potenim ljudem prave vere z ostrino svetlega noa grozil? Ali je eno svojo pretepal, ji hrano mesa prepovedoval, jo pijan za lase vlail in jo v krivi veri brezmesnega ivljenja uil? Ali je svojega sina k roparstvu navajal? Ali je kradel ali kje ali od kod mu zlatnina v epih in malhah njegovih? Ni bilo treba natezati udov, lomiti kosti, ga pretepati, ga dvigovati na vrveh, mu puliti nohtov, mu vlivati vroega loja na noge. Rad je govoril. Sam je govoril. Gledal je pisarja, ki je ekal in ekal, in govoril je. Vedel je, da bo zdaj zdaj dokonno zares, da bo zdaj zdaj past in bo lo za celo koo, za cele kosti, kar za ivljenje. Zato je dobro in modro in natanno govoril. ODGOVORI Jaz sem Johanes Ott. Doma sem iz kneevine Neisse na Nemkem. Odel sem od doma, ker sem hotel bolje iveti, bolje jesti, bolje piti, bolje

675

Galjot

spati. Hotel sem si s trdim in potenim delom sluiti kruh. Bil sem poten kova, poten kolar in poten evljar. Bil sem v cehih, delal na Bavarskem, na Tirolskem, na Korokem in Kranjskem. Sluil sem raznim gospodom in se nauil brati. Bil sem v raznih vojskah zoper krivoverce, vendar se mi roka ni omoila s loveko krvjo. Na Kranjskem sem se navadil jezika, ki ga tukaj ljudstvo govori. Zraven roparske skupine nikoli in nikdar nisem bil, tako mi Bog pomagaj, ker sem poten kristjan. Nasprotno, razbojnike smo po temnih gozdovih in samotnih razpotjih lovili. Hodil sem na boja pota, k Svetemu Lovrencu in drugam, to je res. A z mano je hodila moja enska in moja druina. Tudi to je res, da sem ob Kokri birievo glavo ob kamen tolkel, ga za lase dral in pod vodo potapljal, vendar le zato, samo in edino zaradi tega, ker mi je me ukradel in moji eni hotel silo storiti. Pri Svetem Lovrencu sem res neko berail, vendar le in edino zato, ker sem ele priel v deelo in nisem imel od esa iveti. Keliha nisem kradel, kelih sem na sejmu v Loki kupil. Tako tudi bogoskrunskega dejanja nisem nobenega storil, ne tega, ne drugega. Z ostrino noa nisem grozil ali pa le takrat, kadar sem v gostilni ali pri prodaji odpustkov videl goljufijo. Tudi e sem slial razlagati krivo vero, sem no potegnil. eni sem meso prepovedal, ker je imela v trebuhu grde ivali, ki so meso jedle in je le-te vasih izloala. Zato sem jo tudi tepel, da bi izgnal te ivali iz nje. Sina sem potene vere uil, zlato sem si s potenim delom zasluil, visoke gospe sem zmeraj spotljivo in od dale s poklonom pozdravljal. To je vse po isti resnici povedano, vse, esar sem kriv, pa rad priznam in rad obalujem. Tu je lo lahko, rad je govoril, a tudi preve zanimiv ni bil zanje. Res je, med izpraevanjem so se praskali, suvali, spogledovali, pomeikovali, ga ogledovali in tipali, nosove vihali, papirje v rokah obraali, sile pa mu niso storili. Oni so pa ugotavljali dejansko stanje, primerjali so svoje podatke z njegovimi izjavami in tako pravo preiskavo in dokazovanje ele pripravljali. Nekaj pa smo o Johanu Otu le izvedeli, etudi njegova izpoved v niemer ni pojasnila nenavadnega razpleta dogodkov, ki so ga tako naglo in zanesljivo pripeljali v sodni stolp, v klee in primee pravinega postopka. Okoliine namre jasno kaejo na domnevo, da na udni patron ni tukaj, da bi pripovedoval o zavozlanih poteh svojega preteklega ivljenja. Johan Ot bo e govoril. Kajti zdaj je na vrsti teologija in metafizika z nadvse resnimi vpraanji o zamislih in idejah tega asa; to pa je obmoje, ki ga izjemno vee in umno obvladuje znameniti magister prava, sodnik Lampreti. Z njim bo teje. Johan Ot je njegov, on mu bo pomagal izgnati iz telesa vse, kar je nezdravega in neistega. Ne bo veljak slavnega sodnega zbora prvi postavljal taknih vpraanj, ne bo prvi razvozlaval zapletene ideoloke zanke. Zakaj suh, pleast in bled moicelj, ki je priel naslednjega dne, je bil mo, ki ga zgodovina pomni po njegovih izjemnih sodnih dejanjih. Zato bo Johan Ot e govoril. .

676

Drago Janar

E VEC VPRAANJ Ali je bil pogosto ponoi zdoma? Kdaj in kolikokrat in kje je bil ponoi zdoma? Ali je bil zdoma tudi tisto no pred praznikom svetega Janeza Krstnika, sinu duhovnega oeta Caharije in njegove ene Elizabete, ali je bil to no ob ognju in v druini, ki je praznovanje za svoje blodne namene izkoristiti hotela? Ali je bil takrat v gozdu ali na polju ali kje drugje zdoma? Ali je imel na hinih vratih obeeno podgano brez nog in kaj takna ival in takno znamenje po njegovem pomeni? Ali se je vselil v prazno hio in ali je bilo v tej prazni hii kaj duhovnega, kaj v zraku, je kaj skozi okna prihajalo? Ali je bila, skratka, ta hia uroena in zakaj se je v moeno hio vselil, zakaj si je prav uroeno hio za udobje in spanje uredil? Ali je s Kranjskega beal ali je z dobro voljo priel? Ali je tudi iz kneevine Neisse beal, pred im in kom in kaknim in kolikerim je od svojega domovanja beal? Ali je pred cerkvijo kaznovani razuzdanki z omi svoja znamenja dajal, ali je to razuzdano ensko pozneje v svojo hio vabil? Ali je pred cerkvijo potenega starca iz neznanega vzroka potolkel, e ga ni potolkel, zakaj ga je potoli hotel? Ali je v prazni hii iz neznanega vzroka, iz e neznanega vzroka, ubogo starko pretepal in zraven vpil udne, neznane besede, ki jih potena mati potenih otrok ni mogla razumeti, da jo je bilo pekla strah, ko je njegov temni in hudi obraz gledala? Ali je pil, kakne zvarke je pil, kako je zvarke varil? Ali je, konkretno, v noi na gozdni jasi stal, tisto no pred praznikom svetega Janeza Krstnika? Ali je dra! v roki visoko v zrak in proti nebu goree srce? Ali je govorici temin in zemlje prislukoval? Ali je skozi ogenj skakal? Ali se je v temni noi na gozdni jasi v svitu zemeljskega plamena neisti ostudi in nasladi vdajal? Ali je e prej in pogosto brezumno po poljih sredi belega dne in sredi rne noi tekal in kaj ga je v prsih in drobu galo, v tek gnalo? Ali je bil nad njegovo hio sij in plamen? Ali je bil nad njegovo hio in nad njegovo streho oblak mresa udnih oblik in glasov? Ali je util gomazenje muje zalege, brenee pod koo? Zakaj je iz kneevine Neisse beal, to naj pove, to je za Lampretia kljuni podatek, zakaj je iz kneevine Neisse beal, iz deele, v kateri se je marsikaj zgodilo?

677

Galjot

Jezik se je zdaj zatikal, Johanu Otu ni ni lo prav z jezika. Vedel je: nekaj vejo. Nekaj so prie brez dvoma in jasno in pod prisego izpovedale, nekaj so ovaduhi priepnili, nekaj podatkov so informacijski uradi zbrali. Zato sprva ni hotel govoriti. Zato je sprva nejasne odgovore dajal. Pa so mu malo pomagali, ko mu je Lampreticev mo malo zlomil nos, ko so mu pokazali solidne in tehnino dognane priprave: natezalnico, arovniki stol, klee, raztopljen loj, kripec na stropu in druge. Orodja in priprave so mu samo pokazali, samo na pouno ekskurzijo po sodnem stolpu so ga peljali, da je videl njihovo brezhibno funkcioniranje. Videl je delo in postopek s palnicami. To sta bili dve ploi, ki sta imeli ostre robove in sta bili spojeni tako, da sta se s pomojo vijakov pomikali druga k drugi. enska, bila je takna na pogled, da o njenih arovnih in hudievskih zvezah skoraj ni bilo mogoe dvomiti enska je vtaknila oba palca med ploi, ki ju je potlej krvnik privil ter stisnil palca z mirno roko in zanesljivo potezo. Palca je zmekalo in stisnilo in je brizgnila kri izza nohtov, da sta bila tanka kot list papirja. Strahovito je vreala in tulila, ko je beal satan iz nje. Videl je delo in postopek z vezavo. Lampreticev mo je isti ostudni baburi zvezal obe roki na hrbtu tako, da sta bili dlani obrnjeni navzven, pri tem pa je potegnil za vrv tako mono, da se je zarezala do kosti, sklepi pa so se pri tem vidno razirili. Tukaj zdaj je kriala. Videl je arovniki stol in ta tajerska iznajdba, ki so jo iznali, poznali le v tej deeli, je bila tako popolna, tako brezhibno in zanesljivo in naglo je delovala, da je na Johana Ota zares napravila velik vtis. Sredi prostora je stala priblino dva metra in pol dolga klop. Noge so bile na eni strani visoke priblino meter in pol, na drugi strani pa komaj estdeset centimetrov, tako, da je bil prostor za sedenje poeven, na njem pa je bilo ve navzgor obrnjenih ostrih robov, ki so jih od asa do asa e priostrili. Tukaj so loveka slekli do nagega, oblekli v raevinasto obleko in ga poloili na klop tako, da je sedel nije obrnjenem delu z nogami proti vijemu. Noge so bile tako trdno privezane, da se je meso obesilo prek vrvi. Telo je bilo okoli pasu, prek hrbta in obeh ramen privezano na kavelj na stropu. Tako je hudobno telo viselo v zraku in se ni moglo ganiti. loveka s hudiem v sebi, to seveda ni bolelo, ali pa, kdo bi vedel. Johan Ot je zase vedel, da bi ga bolelo. Ni si ni elel preizkusiti Lampretievih priprav in aparatur. Zato je raje govoril.

678

Drago Janar

E VE ODGOVOROV Jaz sem Johannes Ott, doma iz kneevine Neisse. Od doma sem el, ker je bilo tam preve arovnic in je moralo mestno glavarstvo celo zgraditi pe, v kateri so jih seigali. Jaz sem se arovnic zmeraj bal, zato sem hitel v spodnje kraje, ker sem slial, da je tam topleje in manj zvez s hudiem kot gori. Zato sem potlej zadovoljno ivel in hodil na boje poti, vseh skunjav pa sem se izogibal. Od hie sem el, ker je ena jedla zmeraj veliko mesa, to meso pa so potem rli urokovi zarodki v njenem revesju. Na tajersko sem priel tudi zato, ker sem slial, da je tod zaradi bolezni veliko hi opuenih in praznih in se bom lahko zato zastonj imetja veselil. Razuzdanki nisem dajal znamenj z omi, tudi starca pred cerkvijo nisem potolkel, ampak sem beal pro. Ne vem, ali sem bil na gozdni jasi, tisto no sem slabo spal. Ostudi in nasladi s tisto ensko se nisem vdajal. Zaradi niesar, kar bi bilo v mojem telesu ali v mojih mislih, nisem po svetu beal. Za hio je res gorelo draje, drugega ne vem. Ni drugega ne vem povedati. TAKO JE, CE SI DOBER LOVEK, je rekel Lampretic, e s lovekom prijazno in dobro govori in ravna. Tako je rekel in odvihral skozi vrata, njegovi pa za njim. Ne, Lampretic ni bil zadovoljen z Johanom Otom, e malo ne. Edina solidna izjava je bilo priznanje, da so bile v kneevini Neisse res arovnice. A to so vedeli, to je bil star in znan podatek. Od njega so hoteli vse kaj drugega, vse drugih sledi in poti, ki peljejo k pravemu cilju. Ker pa je bil Lampretic znan po svojih vztrajnih, predvsem pa humanih preiskovalnih in dokaznih postopkih, e zmeraj ni izdal navodila, naj Johana Ota preskusijo na tej ali oni napravi za ugotavljanje resnice. etudi je bil Johan Ot e v stopnji dokazovanja, kakor ga doloata rka in duh tajerske Karoline, etudi bi ga Lampretic z mirno vestjo in dobrim namenom in v skladu z zakonitostjo dal tam preizkusiti, je e enkrat poizkusil zlepa. Nastopile so prie. Sodnik Gregorij PregI: Globoko se sramujem in kesam, ker sem z obtoenim Johanom Otom, ki je zdaj v stopnji dokazovanja pred naim sodiem, zasebno in vekrat govoril. To sem poel izkljuno z namenom, da bi obogatil svoje strokovno znanje, saj je obtoeni veliko vedel o pravnih razmerah v drugih deelah. Vendar pa moram zdaj v interesu zakonitosti, pravice ter miru v nai deeli izpovedati, da so Johana Ota pogosto in nenavadno goree zanimali procesi zoper tiftarje, ki smo jih pred asom pred naim sodiem imeli. Zanimala so ga njihova idejna izhodia, kakor so jih izpovedali med izpraevanjem, ki sem ga sam vodil, zakaj so se cerkvenemu redu upirali, zakaj so si sami pokoro nalagali, zakaj so si hoteli biti kot bratje in sestre in podobno. Izjavil je tudi, da je kaznovanje grenikov na nain, da se goli izpostavijo pred cerkvijo, alostno in proti naelom prave vere. Ker vemo, da so bili tiftarji nedvomno dokazani astilci Satana, je

679

Galjot

njegovo vneto zanimanje zanje, prav gotovo dokaz za eno njegovih temanih zvez. Zdaj mi je tudi jasno, da je Johan Ot prav mogoe in prav verjetno tudi lan katere taknih zdrub, ki jih pri nas z veliko vztrajnostjo in gorenostjo odkrivamo in preganjamo. Doktor Ivan Gemma: Z Johanom Otom sem vekrat razpravljal o zdravilstvu, zlasti pa o bolezni rne smrti. Johan Ot je neki stari bule in ile rezal, da bi neista kri iztekla. Vendar pa je starka kmalu zatem umrla, kar je bil dovolj jasen dokaz, da je ni ozdravil, ampak ji zavdal. Jaz sem takrat zmotno menil, da ima Johan Ot nekaj izkuenj iz zdravilstva, zato sem potlej z njim vekrat govoril. Pripovedoval mi je predvsem o duevnih znakih, ki se javljajo v zvezi z omenjeno boleznijo med ljudmi, njenim razsajanjem, pred njim in med njim. Neko no mi je ob vinu narisal naslednje znamenje: S A T A N A T A N D A M A A B A T M A D A A T A

Jaz sem mu tedaj zatrjeval, da je najbolje zdravilo posuena in v prah stolena krastaa z dodatkom vepla ali prahu posuenega korpijona, ki jo v vreici nosi okrog vratu in na srcu. Obtoeni pa se je tej priznani in splono veljavni zdravilni metodi posmehoval in e naprej gnal svoje znanje o napisih. Zatrjeval je, da so bolezni plod neistih duhovnih stanj v loveku, kar je sicer tono, vendar pa je e naprej zagovarjal skrivne napise, ki s svojimi globokimi duhovnimi pomeni takna stanja nevtralizirajo. Med drugim je postavil tudi naslednji napis: HAX PAX MAX DEUS ORDINAX Samo znanstvena radovednost in ni drugega me je gnala, da sem razpravljal o teh arovnih slikah in zapisih. udim se, da e tedaj nisem spoznal, v kakni zablodi ivi obtoenec in kakne sile mu obsedajo misel in telo. Gotovo je to v zvezi z neko mojo, ki jo ima v sebi in ki mu jo daje, lahko si mislimo, kdo in kaj. Mestni stranik Anton Macel: Kadar sem z Johanom Otom popival, so se mu zjutraj zmeraj oi svetile kot kakni ivali. Videl sem ga ob vsaki uri noi nemirno okrog bloditi. Enkrat me je vpraal, e vem, kaj dela udee in kaj bolezni. Rekel je, da Bog pa vsega tega ne poilja nad nas. Najbolji dokaz za njegove zveze pa je oblak mresa, ki ga je videla moja enska nad njegovo hio. Bilo je tik pred sonnim zatonom, tisti mres pa je gomazel in se premetaval in pretapaval notri. Bilo je tako ostudno, da je zbeala in mi doma vse povedala. Predlagam, naj sama prizor natanno opie. Tako so tekle izjave in izpovedi pri. Svoje je povedal doktor Ambro, svoje so povedali njegovi sosedje in tevilni drugi poteni prievalci, ki so

680

Drago Janar

njegova poetja e kako dobro poznali. Izjav je bilo toliko, da je pravzaprav zadostovalo za prehod na naslednjo stopnjo procesa, na posvetovanje z razglasitvijo sodbe. A Lampretic je hotel e vse kaj ve. Svojega slovesa pa ne bi bil vreden, ko stvari ne bi pripeljal do svojega pravega, loginega in razumnega razpleta. Hotel je povezavo s tokratnim sojenjem in procesi v kneevini Neisse, kjer je Johan Ot preivljal svojo mladost. Vse je kazalo, da ta povezava je. Hotel je iskreno priznanje za vsa njegova poetja, hotel je vedeti, kakno vlogo je imel obtoeni v tiftarskem gibanju, hotel je sliati, kako in kje se gibanje stika s temnimi silami. Hotel je od Johana Ota sliati zatrdilo, da arovnice so, kajti kavzalna zveza takno zatrdilo terja. Justifikacija, torej opraviilo pravilnosti sodnega postopka, mora biti precizna, logina in natanna, skratka, ustrezna ugledu, ki ga dr. se. jur. Lampretic v stanovskih in oblastnih krogih uiva. Za vse to pa mora imeti iskreno izpoved in pravno jasno izjavo obtoenega. Oboje bo dobil. JOHAN OT SE JE NAMRE HUDO MOTIL, e je menil, da bo z mislimi, ki jih je tuhtal vse noi med podganami v sodnem stolpu, lisiil in vozil Lampretia po njemu venih poteh. Zakaj tudi potrpljenje tako pravinega in humanega sodnika ima svoje meje. Vsega tega sprenevedanja in ovinkarjenja je bilo jurisdikciji dovolj. Vtaknili so mu prste v palnike in stisnili so jih, da so bili tenki kot list papirja. Zdaj je lo. ISKRENA IZPOVED Jaz sem Johannes Ott iz kneevine Neisse. Iz deele, ki je znana po tem, da je v njej hudi po svojih sluabnikih strahovito razsajal. Priel je v vsako hio, ob vsaki uri dneva in noi je hodil v ljudi, delal je bolezni in ogenj, unieval ivino in pridelke, njegove dekle so letale okoli, shajale so se z njim na gozdnih obronkih in se mu vdajale, poljubljale so mu zadnjico, iz katere, je smrdelo. Tudi v nao hio je priel, da se je zaela moja mati udno vesti. Hodila je po gostilnah in se pajdaila s pijanimi mokimi, oe pa je potem zael goljufati pri konjskih kupijah. Povsod je bilo veliko zla, ne samo pri nas. Mestno poglavarstvo je zato dalo zgraditi posebno pe, v kateri so pridno unievali hudievke. Tistega leta so jih segali 42, naslednja leta pa, kot sem pozneje slial, e nekaj sto. Moja mati je bila osumljena, bila je v prvi fazi postopka, ko je umrla od hudieve bolezni na spolu. Prinesel ji jo je neki pijani moki, v katerem je satan pustil svoja bolna semena. Lampretiu je bilo govorjenje povei, kar lepo je teklo in obtoenec se je blial trenutku, ko bo e mogel podati izjavo. Kar zrel je bil. e so bila hudieva semena v mednoju njegove

681

Galjot

matere, e je v tistem spolovilu hudi razsajal, potem so ta semena tudi v njem. To bi ustrezalo potrebam zdrave sodne logike, stvar je imela svoj pravi izvor in svojo gladko kontinuiteto, dokazi, priznanja in prievanja iz novejega asa vse skupaj lepo zaokrozajo in dopolnjujejo. Ampak se je za trenutek zataknilo. Johan Ot je v svojo nesreo zael razbijati z glavo ob zid in kriati, da ga je mati rodila prej, e preden so prila hudieva semena vanjo. Ostrina tega razmiljanja je Lampretia presenetila. A zdaj ni bilo ve asa za take malenkosti ali za modroslovne debate. Zdaj je bilo treba iskreno izpoved imprej zaokroiti in skleniti. Malo ga je posadil na arovniki stol, pa je lo naprej.

ISKRENA IZPOVED TEE NAPREJ

Jaz, Johannes Ott, doma iz kneevine Neisse, iskreno in pri zdravi pameti spoznam in povem, da je bil v meni hudi. Morda je priel vame iz spolovila moje matere, morda se je od tam naselil pozneje v moji krvi. Beal sem od doma, pa od povsod, kjer sem bival, ker je bil hudi ves as v meni in je ves as hodil z menoj. Naj se mi beg pred njim teje v olajevalno okoliino. Zapeljal me je na tajersko in mi pokazal uroeno hio. Jaz sem se ga e zmeraj hotel iznebiti, zato sem obesil na vrata podgano brez nog, ker sem menil, da bo ival zlodeja ugnala. Vendar pa me je nekega dne spet obsedel skozi aree oi pravino kaznovane razuzdanke pred cerkvijo. Takrat je tudi dvignil mojo roko na ubogega potenega starca. Isti veer je ukradel ival nad vrati in zanetil sij nad mojo hio. Prignal je nad streho tudi oblak mresa raznih udnih oblik in glasov. Njegovo zemeljsko zvezo pa sem ves as vzdreval z aktivnim vkljuevanjem v tiftarsko gibanje in sodelovanje v njem. Dokaz za moje zveze so tudi skrivnostni napisi, za katere zdaj ne trdim ni drugega, kot da so hudievo znamenje s temnimi pomeni. Opozorilom in svarilom pred tajersko Karolino se nisem odzval. Naprej sem gnal svoje in potene ljudi, ki so priali pred tem sodiem, v miselna dvoumja zapeljeval, s tem pa jih seveda priblieval svojemu knezu temin. Tolkel sem starko, goree srce v rokah dral, govorici zemlje prislukoval, skozi ogenj skakal, brezumno po poljih sredi belega dne in rne noi tekal, pod koo brenei peklenski ples muje zalege util, vpil udne besede in, skratka, bil do kraja obseden od njegove prisotnosti. Ne vem, ali sem bolezni in nesree zadnjega asa na ta nain povzroil, vendar je to povsem zanesljivo mogoe sklepati iz vsega, kar se je z menoj dogajalo. Dodam e to, da sem eno pretepal, sina krive vere uil in po bojih poteh s satanom v sebi hodil. Nobenega dvoma ne more biti, da so imela moja dejanja za posledico bolezni in crkavanje ivine kakor tudi druge udne pojave na zemlji in na nebu. Moje sodelovanje v tiftarski drubi skakaev na no pred praznikom sv. Janeza Krstnika seveda tudi nima nobenega drugega pomena in nobene druge mone razlage kot sodelovanje v zavezi hudieve druine. Rad bi povedal, kdo so bili krivoverci z menoj na gozdni jasi, vendar nikogar ne poznam.

682

Drago Janar

Tu se je spet ustavilo, vendar Johan Ot tokrat res ni povedal, ker res ni vedel. To, za pozneji razvoj dogodkov odreilno nakljuje, pa je pripisati tudi naglici, s katero je Lampreti hotel e enkrat zadevo skleniti. Ko bi hotel, bi e spravil iz njega, a za njim so bili e hudo utrudljivi procesi, ki jih je povzroila Ura Kolar s svojimi navedbami novih in novih imen. Sodstvo pa ni hotelo taknega novega mnoinega garatva, ki sicer daje dobre rezultate, a terja tudi veliko strokov in veliko modrega preprievanja ljudi. Naj se ljudstvo za trenutek pomiri. Zgodba Johana Ota bo za zdaj dovolj pouna. Zato sta tako sodnik in obtoeni kakor tudi vsi drugi delavci, ki so sodelovali v procesu, z olajanjem vzela na znanje, kar so mu potlej slovesno in pred priami duhovni oetje prebrali:

IZOBCUJEMO IN PREKLINJAMO v imenu oeta, sina in svetega duha na temelju zakonov vse krivoverce v okrilju nae katolike cerkve ter jih izroamo satanu. Naj so prekleti, kjerkoli so: v mestu ali na vasi, pri jedi ali pijai, budni ali spei, ivi ali mrtvi. Bog jim naj polje lakoto in kugo in vsem ljudem naj bodo mrzki. Satan jim naj stoji na desni strani, pri poslednji sodbi pa naj bodo obsojeni na veno pogubljenje. Naj bodo izgnani iz svojih hi; sovraniki jim naj odvzamejo premoenje; njihova ena in njihovi otroci naj se dvignejo proti njim; v stiski naj jim nihe ne pomaga. Naj bodo prekleti z vsemi kletvami stare in nove zaveze; naj pade nanje kletev Sodome in Gomore in naj jih sege njun ogenj. Zemlja jih naj ive pogoltne, kakor Datana in Abirama zaradi greha nepokornosti. Naj bodo prekleti kakor Lucifer in vsi vragovi pekla, kjer naj ostanejo z Judeem in veno pogubljenimi, e ne priznajo svojih grehov, ne prosijo za milost in ne popravijo svojega ivljenja. Odli so s svojimi bledimi, slovesno modrimi obrazi, Johana Ota pa so odvlekli dol. Tam je imel med vlago in svojimi ljubeznivimi ivalcami dovolj miru in asa za premiljevanje o svojih hudodelstvih, kakor so se zgodila zavoljo njegovih netevilnih zvez s knezom temine. Kako se je trpei mo vedel med vsemi temi dogodki in pogovori? Kakor vsi, ki z njimi ponejo te rei. Lomilo ga je poasi, vendar zanesljivo. Zagotovo je spoznaval svoje zmote in svoje mrane povezave, ki so se mu pretakale po oilju in hitele skozi mogansko tkivo. Zagotovo je zdaj razumel marsikaj, esar prej ni. Takna orodja in takni postopki in takne slovesne besede, vse te rei so pa zdravilo za bolnega duha. Tako je leal tam spodaj in v uesih so mu odzvanjale besede prekletstva. Raztrgano, v kokih so mu scefrani stavki lezli po lobanji in pod koo. Vse je povedal, vse je priznal. Kaj se bo zdaj z njim zgodilo, je jasno. Le izjava, le ta e ga aka, da bo Lampretiev justifikacijski postopek za-

683

Galjot

dovoljen. Saj je pravzaprav udno, da doslej na izjavo e ni pristal. Ko pa je priznal vse svoje zveze in huda dejanja! Konec tako ali tako pride, izjava gor ali dol, e ena formalnost ve In potlej? Ne, mo ni raunal s smrtjo, kje neki! Mislil je na ivljenje in zasuknilo se mu je v glavi, da bi zadnji stavki iz slovesnega besedovanja vendarle utegnili nekaj pomeniti. Zato se je odloil. e to bo storil. Pravzaprav se niti ni tako do kraja sam odloil. Ko so ga spet pripeljali gor, je bilo e odloeno. On je samo privolil. Odrekel se je vsemu. Privolil je na vse. V izjavo:

IZJAVA Priseiem, da verujem, da vsi krivoverci in arovniki trpe v venem ognju in se tako odpovedujem krivoverstvu bolje reeno neveri, ki lano in krivino trdi, da arovnic in arovnikov ni in da ne morejo kodovati, ker nevera kakor sedaj priznavam izrecno nasprotuje odlobi matere svete cerkve, vseh katolikih doktorjev in cesarskih zakonov, ki zahtevajo smrt na grmadi za take ljudi. e ena nevarna misel mu je inila skozi mogane, misel, da je vendar e ves as tako menil, ves as svojega ivljenja, in misel, da ne ve, zakaj pravzaprav to sebi v kodo priznava, ampak je naglo uvidel v tem novi in slednji poskus temanih sil v sebi. Zato je sklonil oi in tako prisegel. Ni ve ni imel dodati. Zadeva Johana Ota je bila konana.
J